26 let je že od tragedije, ko se je nad Okrešljem, v Severni steni Turske gore zgodila najhujša nesreča v zgodovini gorskega reševanja, ko se je med vajo helikopterskega reševanja zgodila tragedija, v kateri je življenje izgubilo 5 izkušenih gorskih reševalcev, pet naših prijateljev. Tragedija, žalost, bolečina, ki v srcih vseh gorskih reševalcev živi že 26 let, tragedija, ki se ne dotakne samo dolgoletnih gorskih reševalcev, pač pa tudi tistih, ki šele stopajo v naše vrste.
Gorsko reševanje je objektivno nevarno. Nesreča nad Okrešljem in tudi druge nesreče, v katerih so življenje izgubili gorski reševalci, so na žalost dokaz za to.
Eden od avtorjev Zbornika, ki ga je Gorska reševalna zveza Slovenije izdala ob 110. obletnici gorskega reševanja je zapisal:
Narava naših posredovanj in odnos reševalcev prostovoljcev sta takšna, da smo pripravljeni ob vsaki uri in vsakem vremenu odhiteti na pomoč, pri čemer je naše glavno vodilo želja, da bi čim bolj kvalitetno pomagali ponesrečenemu ali pa drugi osebi, ki potrebuje našo pomoč. Pri tem se ne oziramo na to, ali našo pomoč potrebujejo ravno med našim praznovanjem rojstnega dne, na božični večer ali pa med počitkom po nedeljskem kosilu … Ko si nadenemo težke nahrbtnike in drug drugemu pomagamo nositi težka nosila, smo vsi romantične duše in sopihamo v hrib z reševalno opremo, da nas bolijo noge ter se srce in pljuča niti nimajo časa dogovoriti, kaj bo prej odpovedalo … Vsi smo veseli, kadar koga srečno spravimo v dolino. Takrat se nas lepe zgodbe dotaknejo. In ko skupaj ali pa vsak na skrivaj stiskamo cmok v grlu in potočimo kakšno solzo, ko na akciji ponesrečencu ni več pomoči. Zaradi vsega tega se trudimo, da smo kolegi in prijatelji. Druži nas to, da radi pomagamo, ker to delamo s srcem. Naša največja nagrada ali neke vrste simbolično plačilo za naše delo je uspešno izpeljano reševanje. Zadovoljstvo, da smo nekomu pomagali v težkih trenutkih. To je naše poslanstvo.
Ja, pomagati ljudem v nesreči v gorah in težko dostopnih terenih je naše poslanstvo, pri tem pa ne smemo pozabiti, to, da je naša skupna naloga odgovornost tako Gorske reševalne zveze kot vsakega posameznika, da smo odlično usposobljeni, da rešujemo odlično opremljeni, da veliko pozornosti posvečamo naši varnosti in s tem vsaj malo zmanjšujemo tveganje za možnost nesreče. Lahko rečemo, da je gorsko reševanje ekipni šport. Brez sodelovanja in brezpogojnega zaupanja moštva, ni izpeljana nobena reševalna akcija, zato nas povezujejo posebne vezi tovarištva, prijateljstva, pripadnosti, ki morda na prvi vtis niso tako zelo vidne, so pa globoke in trdne in pomenijo veliko več, kot si na prvi vtis morda mislimo.
Ohranjenje spomina na naše prijatelje nas povezuje, nam budi pripadnost in nam pomaga, da se zavedamo, da moramo biti vsak dan boljši, previdnejši in se neprestano obračati k napredku, ampak ne z glavo skozi zid, pač pa premišljeno, strokovno in z zdravo pametjo.
Dragi Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič, Janko Kokalj in Boris Mlekuž, ne samo vsako leto na današnji dan, vsak dan in vsak trenutek ste v naših srcih, v naših mislih, z nami na reševalnih akcijah, usposabljanjih in vsem, kar počnemo.
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
