Zjutraj, 21. 7. 2023, je na Pokljuki temno kot v rogu, po nočnih nevihtah vztrajajo megle in nizka oblačnost. Sodelavec prisede v avto, vlake greva trasirat, da bomo lažje pospravili vetrolom. Na »piknik placu« se italijanski skavti zbirajo k sveti maši. V hecu rečem, da bi se mogoče vreme zrihtalo, če še midva malo zmoliva. Še ust ne zaprem, ko zatuli pozivnik. Obrnem avto, dam sodelavcu napotke, se presedem v svojo dacio. Na pozivniku je izpisano Lepo Špičje, poškodovana oseba. Ta trenutek dovolj informacij. Čim hitreje v dolino, helikopter je že v zraku.
Na Špičje kot gorski reševalec nimam najlepših spominov. Klasično reševanje v slabem vremenu, hudičevo je dolgo …, tragične nesreče, v megli in dežju ujet helikopter na Planini Pri Jezeru.
Mogoče bo danes kakšno okno v zraku, pa ga ni bilo. Do Črnega jezera bi šlo, vendar nam to ne odgovarja. V dveh skupinah se s terenci prepeljemo do Dednega polja, tovorimo vso opremo za klasično reševanje. Helikopter nekje preleti Spodnje gore in se po odprti primorski strani dvigne do Prehodavcev, višje je vse v oblakih. Aktivirani so bovški reševalci, ki jih prenese v bližino Zasavske koče. Dvojica bo pregledovala greben, ostali prečijo nižje po pragovih. Bohinjci hitimo po dolini, prva skupina je že mimo opuščene planine V Utah, v bližini zavarovane poti. Zrak je težak, poln nesproščene energije. Od kje se le jemlje? Iz doline pošiljajo informacije o približevanju nove nevihtne celice. Še pol ure imamo! Sprožen je rdeč alarm! Nestrpno pričakujemo klic z grebena, vendar ga ni in ni. Greben je dolg in razčlenjen, poškodovanec ni vedel kako daleč je padel, videl je Ledvičko, dokler ga ni zagrnilo. Telefonski signal je bil slab, njegov odziv pa tudi vse slabši.
Prva zrna sodre odskakujejo od glav, fantje se umaknejo od jeklenic in iščejo zavetje pod skalnimi spodmoli. Z grebena »tik pred zdajci« klic o najdbi poškodovanega. Reševalca za silo oskrbita rano na glavi in poškodbe okončin ter ga premestita na bolj varno mesto. Danes, že drugič v tem tednu uporabimo ogrevalno odejo. Zdržali bodo, zdaj je lažje tudi nam! Sam iščem zavetje v bližini Ledvičke, strele parajo nebo, veter se nabija v močnih, dolgih valovih. Vse »sviščeve« luknje so premajhne zame, ali pa je vhod na napačni strani. Po radijski zvezi se preštejemo in sporočamo svoje lokacije. Grape med Zelnarico in Kopico so takoj polne vode, preko previsov padajo slapovi sodre, ki se v kupih nabira na vrhu melišč. Nevihta naj bi trajala približno dve uri, ko se navidezno umiri in preneha trkljanje sodre po čeladi, zapustim slabo zavetje. Vem, da so nad jezerom večji balvani, v prostorno luknjo pod enim, me pokliče trojica Bovčanov. Udobneje je, izmenjamo si informacije s katerimi nismo obremenjevali postajnih akumulatorjev. Nedaleč stran od našega bivaka, vodi »transverzala«, ki je tudi med viharjem, kar obljudena. Nemo, z začudenjem opazujemo pohodnike, nekatere v kratkih hlačah, tudi brez nahrbtnikov … V zraku je kaos, na tleh deroči potočki. Oni pa mirno, ne vidijo nas.
Od zahoda se svetli, v ostri črti gre fronta mimo. Prejemali smo prave, natančne informacije. Že vidimo reševalca na grebenu, kjer je tudi ponesrečenec. Dogovorjen scenarij se odvija, priletel bo helikopter, upamo, da veter ne bo ovira. Mi štirje se pomikamo proti Prehodavcem, fantje poberejo železje in nosila, kar so zaradi varnosti odložili nedaleč stran. Veter in močno sonce poskrbita, da meglice izhlapijo, nam pa posuši premočeno opremo in oblačila. Med hojo se hitro ogrejemo. Po grebenu hitijo reševalci, ki so bivakirali v JV pobočju. Helikopter prepelje poškodovanca v bolnico, nas pa v domače doline.
V zasavski koči izvem, da je večina pohodnikov, ki smo jih opazovali, morala sestopati s Hribaric, od njih so iz koče, kljub prepričevanju odšli v neurje štirje tujci.
V zadnjih 14-ih, pretežno nevihtnih dneh, smo bohinjski gorski reševalci posredovali 12-krat, v enem dnevu 3x, tudi preko noči. Za polovico posredovanj je neposreden vzrok vreme. Vsaj 5 situacij se je po dobronamernih nasvetih razrešilo po telefonu. Vemo, da se nesreče dogajajo, vendar sproženi so bili alarmi za nevarnost. Na izhodiščih in poteh od vetra izruvano drevje, od strel razcefrani macesni in razbiti grebeni v gorah. »Turisti« pa v svojem svetu, z odprtimi »tracki«, na svojih pametnih telefonih … Druge informacije, razen časa, kot kaže niso pomembne! Kje, kdo in na kakšen način lahko osvesti trenutne osvajalce naših gora?
Zahvaljujemo se osebju Zasavske koče in Koče pri sedmerih jezerih, ki so ob zaključku intervencije lepo poskrbeli za nas.
V reševalni akciji je sodelovalo 14 bohinjskih, 9 bovških gorskih reševalcev in helikopter slovenske vojske z dežurno ekipo za reševanje v gorah.
Robert Klančar,
GRS Bohinj
foto: Borut Gogala, Vojko Skok, Nejc Pogačnik, Miha Arh - Vazar, Robi Božnar, Robert Klančar
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
