Dva češka državljana sta se iz Mojstrane napotila na Vršič. Pod sedlom Planja nad Mlinarico pokličeta na pomoč, ker naj bi si eden izmed njiju poškodoval koleno in zaradi bolečin ne more nadaljevati poti.
Poškodba naj bi se sicer zgodila že 24 ur prej, zato sta oba celo noč in še cel naslednji dan “bivakirala” v zavetju pod skalo. Ker sta mislila, da si bosta po daljšem počitku opomogla in bila zmožna sestopiti sama, sta s klicem na 112 odlašala do 15. 6. do 16. ure.
Zaradi goste megle ju helikopter na kraju ni mogel pobrati, je pa “v bližino” prepeljal gorske reševalce GRS Bovec, ki smo po približno 600 višinskih metrov le prišli do njiju. Naša medicinka Eva ju vidno pretresena in premražena oskrbi. Grelci, folije, topli napitki, pa je bilo takoj bolje.
Ugotovimo, da je koleno v stanju, da lahko češki mladenič z malce šepanja in našo pomočjo sam nadaljuje pot.
Ker je do sedla Planje samo še 500 metrov razdalje, pade odločitev, da preko sedla sestopimo na Kriške pode, kjer naj bi prespali v bivaku. A pot ni bila lahka, potrebno je bilo izdelati varovanje preko več 100 metrskih snežišč, za povrh pa je bila še noč in gosta megla, zato je bila orientacija nekoliko otežena. Upali smo, da bo na drugi strani pod sedlom nekoliko manj snega, a so nas tudi tam pričakala dolga snežišča, po katerih smo oba, enega za drugim spuščali nižje na pot.
Po nekaj 100 metrih spusta končno naletimo na markacijo. Še nikoli je nismo bili tako veseli. Tudi snega postane vse manj, zato nekoliko mirneje nadaljujemo pot proti bivaku. Vmes izvemo, da so v bajto na Kriških podih ravno tisti dan prišli oskrbniki, ki so z nami vzpostavili kontakt in se ponudili za pomoč. A ker smo bili iz “tahudega” ven, dodatne roke nismo potrebovali.
Ob približno 1:30 prispemo v Pogačnikov dom, kjer nas pričaka topel čaj, oskrbniki pa nam skuhajo še “večerjo”. Prava primorska pašta še nikoli ni bila tako dobra. Bravo, fantje in dekleta.
Pogačnikov dom ostaja sicer še nekaj časa zaprt.
Zjutraj se Jure dogovori za helikopter, ki naj bi nas pobral pri domu. A zaradi megle smo morali še nekaj 100 višincev sestopiti, pod bazo oblakov. Helikopter najprej odpelje oba pohodnika in dva reševalca, nato pride še po ostale in nas odpelje v Trento, k Čotu na kavo.
Posadki LPE in dežurni GRZS ekipi iz Brnika se zahvaljujemo za pomoč, prav tako se zahvaljujemo za pomoč oskrbnikom na Kriških podih in ekipi Trenta zadruga market za toplo kavo in piškote.
V visokogorju vladajo še zimske razmere, poti in markacije so ponekod še globoko pod snegom, zato reševalci svetujemo, da se še nekaj časa pohodniki zadržujejo v nižjih predelih naših gora. V kolikor pa se napotite v visokogorje, je obvezna zimska oprema! Dereze, cepin, čelada, ter seveda znanje in veščine gibanja v snegu.
T. Žagar, GRS Bovec
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
