Naj kar na začetku priznam, da je Dolomiti Rescue Race 2023, mednarodna prireditev s tehničnimi in vzdržljivostnimi preizkusi, ki se je je letos udeležilo kar 78 ekip gorskih reševalcev, v mojem srcu vzbudila najgloblje občutke in čustva, zato bo čustven naboj krojil tudi ta zapis. Verjamem, da je prav čustvena dimenzija športa tista, ki prebudi širok nabor čustev tudi med navijači, podporniki in piše najlepše zgodbe. Zgodbe, ki jih pomnimo celo življenje.
Ekipni duh, nesebična opora in podpora, sodelovanje, motiviranost, vztrajnost, požrtvovalnost ter zmagovalna miselnost (ni še konec, dokler ni konec) so bile tiste vrline, ki so še posebej odlikovale našo ekipo, prvo žensko ekipo v okviru Gorske reševalne službe Slovenije, pri doseganju vrhunskega rezultata. Ekipo »vražjih« članic GRZS smo sestavljale Jasmina, Andreja, Tereza in Ota. Iskreno ponosne, da smo že na premierni udeležbi osvojile vrhunsko drugo mesto in globoko hvaležne vsem, ki so nam pomagali na naši poti uspeha. Uspeha, ki je zlata nit športnih in predvsem človeških vrlin, ki so naredile razliko.
V ekipi, ki sem jo vodila, smo stavile na sodelovanje – z veseljem, ponosom in zanosom smo delile svoje znanje, spretnosti in izkušnje. Uspeh smo gradile na usklajenosti, ki je bila tudi odraz sproščene in odprte komunikacije. Medsebojno spodbujanje in navdihovanje tudi v najtežjih trenutkih nam je dalo motivacijo, da kljub vsem težavam (krči, težko dihanje, pomankanje moči) ne obstanemo. Še več, neustrašno smo sledile začrtanemu cilju. V ekipi smo bile posameznice z različnimi sposobnostmi in vlogami, a prav ta raznolikost nam je dala polet, da si dokažemo, da lahko izpolnimo zadano nalogo. Prav vsaka je prevzela odgovornost za svojo vlogo v ekipi. Ključno je bilo medsebojno zaupanje ter razdelitev bremen in odgovornosti. Resnično ponosna na vsako posebej. Bile smo popolnoma usklajene, pa čeprav smo se spoznale in opravile skupni trening šele teden dni pred tekmo. Kot ekipa smo se dokazale na zahtevni progi, ki je od nas zahtevala dobro fizično in tehnično pripravljenost gorskega reševanja. Resnično ponosna, da nam je uspelo na tej zahtevni in odlično organizirani tekmi, ki jo je krasilo tudi odlično navijaško vzdušje.
Običajno gorski reševalci ne tekmujemo med seboj, temveč s časom in vremenom oz. kako najhitreje pomagati ljudem v stiski. Pomemben del reševanja je prav reševanje ob nesrečah na težko dostopnih področjih. Tekmovanje na zahtevni tekmi je bila priložnost, da kondicijsko in psihično moč ter vse veščine plezanja in teka ter vse spretnosti pravilnega stopnjevanja ritma in pravilnega ocenjevanja položaja pokažemo na sami tekmi. Tako kot pri reševalni akciji, tudi na tekmi ni šlo vse po načrtu in pri uspehu je največ štela medsebojna usklajenost in pomoč - vsi za enega, eden za vse.
Na prizorišče smo prišli dan pred tekmo in gostitelji so nam pripravili prisrčen sprejem s pogostitvijo. Naslednje jutro smo vsi polni adrenalina pričakovali štart. Tekma je le tekma in začela se je z množičnim in hitrim štartom na 1.040 m nadmorske višine. Že sam znak za začetek tekme lahko primerjamo s klicem na 112! Tako kot pri začetku reševanja, je tudi na začetku tekmovanja najbolj pomemben začetek »na polno«, dober pregled nad dogajanjem ter pravilna porazdelitev energije.
Pred nami je bilo 17 km razdalje, skupno 1.250 m vzpona in 1.440 m spusta. Na višini 2.080 nadmorskih metrov se je začel tehnični del z 250 metri fiksnih vrvi, ki so nas pripeljale do najvišje točke 2.130 m. Temu je sledil dolg, skoraj 1.000 m dolg spust.
Začele smo vsaka v svojem ritmu in si pri prvem vzponu med 320 tekači izborile dobro skupno moštveno pozicijo in nadaljevale v srednjem tempu. Kljub vsem težavam smo ostale popolnoma zbrane. Pot do stene je postregla z menjavami ritma. Prispele smo do samega grebena in vstopile v steno, kjer so se začele zajle in jeklenice. Na samem grebenu je bila vrsta čakajočih ekip in ker prehitevanje ni bilo dovoljeno, smo 15 minut čakanja izkoristile za počitek in hidriranje.
V steno smo vstopile pripete s samovarovalnim kompletom, tik za nami so sledile Italijanke. Bodrile smo druga drugo in se borile po najboljših močeh.
Po varnem prečenju 250 m stene smo se podale v brutalno strm spust po melišču, vključen z vrvjo pri strani, noge so na trenutke »letele« kar same. Prav tek navzdol, pri katerem je potrebna velika mera previdnosti, je meni najljubša, sicer tehnično zelo zahtevna disciplina. Takrat si dovolim, da »spustim« telo, a ga seveda še vedno obvladujem. Pot je bila strma in spolzka gozdna steza prežeta s številnimi koreninami, kjer je vsak korak zahteval posebno previdnost. Kljub previdnosti mi je kar dvakrat zvilo gleženj, a se je k sreči izkazalo, da ni prišlo do poškodbe. Za vrat so nam dihale Italijanke in adrenalin borbe nam je vlival dodatno moč. Priključile smo se na ožjo skalnato stezico in nadaljevale v lahkotnem tempu. Pri točki spusta po vrvi smo zopet naletele na 15 min dolgo kolono in čas izkoristile za počitek in pripravo opreme za spust, ki ga je začela najpočasnejša v ekipi z navodilom, da takoj po spustu nadaljuje s tekom. Sledil je krajši vzpon po stopnicah in ciljna ravnina. Na zadnjem kilometru proge nam je dalo krila Milanovo glasno navijanje. Iztisnile smo še zadnje atome moči, se borile do konca in presrečne pritekle v cilj, kjer nam je kot prvi čestital načelnik GRS Tolmin.
Tekma je bila resnično naporna, predvsem pa je pokazala, kako pomembno je medsebojno sodelovanje in uigranost ekipe.
Naša ekipa je bila v družbi še treh ekip iz Slovenije, ki so se tudi odlično odrezale. Ekipa GRZS 2 je osvojila 1. mesto med tujimi ekipami in skupno 2. mesto. Ekipa GRZS 3 je osvojila 16. mesto in GRS Tolmin 40. mesto.
Iskrena hvala selektorju Milanu za neprecenljivo pomoč pri organizaciji in vodenju tudi ženske ekipe ter GRZS za finančno in sponzorsko pomoč, ki nam je omogočila zgodovinski nastop.
Hvala tudi matičnim društvom, ki nam vedno stojijo ob strani in nenazadnje tudi vsem našim najbližjim.
Nasvidenje, Dolomiti 2023, spomin bo večno živel v naših srcih, zahvaljujoč Milanu pa si ga bomo lahko vedno znova osvežile z ogledom posnetega filma.
Dolomiti 2024, prihajamo! Se že veselimo zahtevne tekme, dobre konkurence, glasnih navijačev ter predvsem ljudi različnih narodnosti, a z enotnim poslanstvom – pomagati in reševati življenja!
Jasmina Munih, vodja ženske ekipe, GRS Tolmin
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
