Franc Zupanc (1943 - 2021)

Po Dnevu mrtvih je preminil in nas zapustil aktiven planinec, gorski reševalec, letalec-gorski reševalec in inštruktor za usposabljanje letalcev - gorskih reševalcev, Franc Zupanc, katerega smo bolj poznali po imenu »Golob«. Član planinske organizacije je postal v šestdesetih letih in v sedemdesetih se je približal gorskim reševalcem, katerim je pomagal popravljati, servisirati in voziti terenska vozila in urejevati ostalo tehnično opremo postaje GRS Kranj. Tu se je izkazal za izjemno srčno in delovno zanesljivo osebo, ki je na vsakem koraku in ob kateremkoli času brez obotavljanja priskočil na pomoč pomoči potrebnim.

Te vrednote in humanost si je pridobil tudi že kot aktiven in delaven gasilec. Gorsko reševalni izpit je opravil v l. 1976 in v letu 1979 postal med prvimi inštruktor za letalsko gorsko reševanje. Vzporedno so ga pa reševalci alpinisti z veseljem tudi usposobili za osvajanje klasičnih plezalnih smeri, kjer se je izkazal in dokazal, da ima tudi tu svoj talent na pravem mestu. Neposredno se je soočal z najtežjimi nesrečami kot z zrušenjem gorsko-reševalnega helikopterja na Blejski Dobravi /1984/, na Krvavcu /1979/, Okrešlju /1997/. Bil je tudi vedno na voljo in pripravljen sodelovati v klasičnih reševanjih, ko vreme ni dopuščalo letenja s helikopterji. Dolga leta je opravljal reševanja ponesrečenih smučarjev in dežurstva na smučiščih na Krvavcu, bil pa je velikokrat tudi kot spremljevalec GRS na planinskih izletih. Aktivno se je vključeval v programe za planinska usposabljanja kot predavatelj in demonstrator, praktik za seznanjanja za uporabo planinske hribovske opreme in varovanja. Aktivno je bil vključevan v izredne helikopterske gorske transporte opreme za markaciste in planinska pota, za gradnje, material in opremo za čistilne naprave planinskih postojank. S srčnostjo je pomagal pri helikopterskih prevozih invalidov paraplegikov na Kredarico. Vse skozi je bil prisoten in delaven tudi pri helikopterskem prevozu gradbenega materiala in opreme za izgradnjo triglavske kapelice.

Tudi med planinskimi vodniki je bil prava strokovna avtoriteta z dajanjem nasvetov in napotkov za varno gibanje v gorsko hribovskem svetu. Več sto, nikdar povsem varnih poletov na reševalne gorske akcije in ostale namene ekstremne uporabe helikopterja, je Franceta izoblikovalo v čustveno, skromno, ponižno, goram predano osebnost. Zadnjič je bil med vse slovenskimi gorskimi reševalci, ko mu je bil ob sedemdesetletnem življenjskem jubileju podeljen status veterana gorskega reševalca in jubilejno priznanje Gorske reševalne zveze Slovenije. Nato pa je žal težko zbolel.

Ko smo prejeli sporočilo, da je France po daljši bolezni preminil in se od nas za vedno poslovil, smo se na rednem sestanku Društva gorske reševalne službe v Kranju, v sredo, 3.11. z minuto tišine poklonili spominu in njegovi zaslužnosti za vloženo delo in sodelovanju pri razvoju slovenskega gorskega reševanja.