Intervencija v zahodni steni triglavski steni. Smer: Stopnice v nebo

Malo pred 21. uro zvečer zazvoni telefon. »Reco Kranj tu…« Klic podzavestno povežem z jutrišnjim dežurstvom na Brniku. »Jure, naspi se, pa jutri ob 5-ih bodi na Brniku. Imamo dva alpinista v zahodni steni Triglava v smeri Stopnice v nebo. Preko noči bosta bivakirala v steni, takoj zjutraj pa bi jih šli iskat s helikopterjem. Eden od alpinistov ima namreč poškodovan gleženj, zaradi padajočega kamenja in ne more nadaljevati smeri.« »Ja, veš, da bom,« rečem brez oklevanja.

Skozi odprto okno spalnice pogledam proti vršacem mojega oltarja. Svetloba bliskov izrisuje profil grebena Mojstrovk in Travnika, na oblačnem ozadju za njim pride še grozeče zamolklo bobnenje. Nič dobrega ne prihaja z jugozahoda. Kako bosta preživela noč alpinista…? Mojstranški reševalci so sicer pripravljeni na klasično reševanje, žal pa je ta opcija v takih razmerah enaka samomoru. Reševalci bi morali s težko opremo preko Luknje, po Bambergovi zavarovani poti, najprej priti nad smer in nato z vrha, s pomočjo vrvne tehnike, rešiti alpinista. Oprema vsebuje precej kosov iz kovine in tudi Bambergova pot je varovana z jeklenicami. V nevihtni noči, z najmanj deset reševalci s strelovodi na hrbtih, na poti zavarovani z jeklenicami, ki kar vabijo strele … NE! Težka odločitev, a tveganje za moštvo je preveliko … Žal bosta morala najti varno zavetje in preživeti noč.

S težavo zaspim. Nevihta je vedno bližje. Bliski in grmenje so vse pogostejši. Ponoči se zbudim še dvakrat. Grmenje ne pojenja, dež se zliva v štrikih, kot bi hotel sprati vsako moje upanje, da alpinista varno preživita noč. Budilka skorajda ni bila potrebna. Grmenja je sicer manj, vendar se dež še vedno zliva kot na sodni dan. Vstanem ob 3:30. Vso opremo preverim še enkrat in se odpeljem proti Brniku. Na Dovjem pogledam proti Vratom. Tam gor sta, upam, da živa. Kasneje mi potrdijo, da so govorili z njima po telefonu, da sta sicer premražena in mokra, vendar v redu. Ok, prva pozitivna stvar. Torej, važno je le še, da ju najdemo in varno spravimo v dolino.

Jugozahodnik še vedno prinaša oblake čez obrambno linijo Julijcev. Precej nizko so, letenje v takih razmerah bo preizkušnja za posadko SV. Upam, upam … Na Brniku posadka čaka še zadnje informacije o stanju ponesrečencev, vremenu, vidljivosti … Na podlagi tega se bodo-bomo odločili, kako naprej. Na Brniku je vreme precej boljše. Nevihta vztraja le še nad Krvavcem in nekje daleč na vzhodu. Očitno se vreme izboljšuje.

Ob 5:47 na krilih 1800 konjev 412-ke odletimo priti Triglavu. Precej gosta oblačnost obdaja našega očaka, vendar vseeno najdemo luknjo in se preko Planike prekobalimo na severno stran Stene, ki je odeta v srebrno ogrinjalo, ki so ji ga spletli jutranji sončni žarki na premočenih skalah. Kljub soncu megla prekriva ves spodnji del zahodnega dela stene. Napenjamo oči in iščemo dve postavi v neskončni mreži skal, grabnov in snežišč. Alpinistov ne opazimo. Verjetno sta nižje v megli, točnega podatka o njuni višini nimamo. Sicer smo dobili informacijo, da sta na 2600 m, a je to precej neverjeten podatek, saj je vrh stene nekje na 2300 m. Po petih »obletih« stene nesrečnikov ne opazimo. Počasi zgubljamo upanje, da jih bomo našli in, da bo potrebno na greben prepeljati mojstranške reševalce z opremo za klasično reševanje. O tej možnosti sva že govorila z načelnikom GRS Mojstrana. K sreči je greben izven meglenega pokrivala in bi bila ta varianta izvedljiva. Kljub vsemu pa bi bilo to zahtevno reševanje predvsem zaradi krušljivega terena.

Posadka se odloči odleteti nad Planiko, zaradi boljše radijske zveze s centrom 112, da jih še enkrat povpraša, na kateri nadmorski višini se nahajata. Po zvezi povedo, da sta na višini 2023 m. Zelo točno in seveda bolj verjetno. Še enkrat se mimo oblakov in v močnem jugozahodniku približamo steni. Megla se je nekoliko razgrnila in v drugem naletu ponesrečenca opazimo pod previsom, v zgornjem delu stene v na videz lažjem svetu. Dejstvo, da sta živa in da je v tem trenutku vidljivost odlična, nam dvigne moralo in adrenalin in pripravimo se za reševanje.

Usedem se na rob helikopterja in že sem vpet na jeklenico. Zdravnik bo počakal v kabini, da bo sprejel in karseda hitro oskrbel, verjetno podhlajenega ponesrečenca s poškodovanim gležnjem. S helikopterjem me odložijo nekoliko nižje pod dva alpinista. Tu vidim, da teren ni ravno nezahteven. Vsepovsod drobir na strmih gladkih skalah. Tule moram biti nadvse previden in se prebiti nekoliko višje do obeh alpinistov. Dva metra pod previsom je manjša izravnava, kjer bi bilo možno izvesti vitlanje. Ponesrečenec se s poškodovanim gležnjem s težavo spusti do mene, vendar druge opcije ni. Čimprej moramo zapustiti območje, ki ga lahko vsak trenutek zagrne nova pošiljka puhaste beline in vsi trije obstanemo tu za nedoločen čas.

Posadko vprašam, če bo mesto za vitlanje primerno. Vitlanje preblizu stene bi bilo namreč preveč tvegano, saj se je helikopter nahajal na zavetrni strani Stene, na kateri je jugozahodnik tvoril velikanski rotor podoben nevidni centrifugi, ki je oteževal delo pilotoma. »Bom poskusil!«, pravi in že je napoti proti meni jeklenica, ki je edina vozovnica za pot v dolino. Vpeta sva, standardni postopki stečejo in že sva v kabini, kjer poškodovanega prevzame zdravnik gorski reševalec. Sedaj je treba še po dekle, ki pa je k sreči nepoškodovana. Ko me s helikopterja spuščajo proti tlom, opazim, da piš elipse sproža kamenje nad nama. Z glavo med rameni pripnem alpinistiko in že sva na poti iz nevarnega območja. Zavriskam od veselja! »Zbaševa« se v kabino in pilot helikopterja usmeri plovilo proti SB Jesenice. V petih minutah smo na jeseniškem helioportu, kjer oba predamo v oskrbo NMP Jesenice.

Odveč je poudarjati, kakšno olajšanje je bil tak razplet za vse udeležene. Spoštovanje in velik hvala vsem, ki so kakorkoli sodelovali na omenjeni intervenciji. Spoštovanje tudi alpinistoma za preplezano smer in preživeto peklensko noč. Sedaj imata neverjetno zgodbo s srečnim koncem za pripovedovanje vnukom v dolgih zimskih večerih.