Kot že večkrat to poletje je tudi ta dan že od jutra deževalo, napovedane pa so bile tudi močnejše nevihte. Popoldan sem šel v službo, v dvorani sem imel športno plezanje. Ob 19:59 je pogovor s turisti prekinil zvok pozivnika. Iskalna akcija, Rudno polje, Viševnik. Ker se akcije nisem mogel takoj udeležiti, sem poklical vodjo intervencije, Miha Arha in mu povedal, da se jim pridružim takoj, ko bom lahko.
Iskalna intervencija, 3. - 4.8.2023 (Viševnik – Draška vrhova)
V dvorani sem pospravil vrvi in blazine, odšel domov po opremo, ter se odpravil proti Pokljuki. V avtu se mi pridruži kolega in skupaj nadaljujeva pot. Dež lije kot iz škafa, na cesti nastajajo potoki, ki jim ni videti konca. Iz kombija sva vzela opremo in odhitela v bazo, ki je bila vzpostavljena v vojašnici na Rudnem polju. Tam sem se pridružil Mihu in Timoteju in izvedel več informacij. Gre za pogrešana nizozemska državljana, očeta in sina. Pohodnika se ne odzivata na telefonske klice. S policisti smo iskali rešitev, kako čim hitreje pridobiti uporabne informacije.
Več naših skupin se je že odpravilo v deževno noč pregledovat poti okoli in prek vrhov nad Pokljuko. Prav tako so teren pregledovali naši kolegi iz GRS Radovljica. S skupinami smo bili ves čas v stiku preko radijskih zvez. V bazi smo natančno spremljali radarske slike padavin, poklicali smo tudi dežurnega prognostika na ARSO. Podatkov, ki smo jih želeli slišati, ni bilo. Napoved je bila, da se bodo nevihte le krepile in prihajale ena za drugo. S Timotejem sva kljub temu pripravila dron s termo kamero, ki bi olajšal pregled terena. Medtem so nas skupine reševalcev na terenu obveščale, kaj vse so že pregledale. Med dežnimi kapljami se je vsake toliko časa tudi razelektrilo ozračje in zagrmelo. Policija se je trudila pridobiti lokacijo preko mobilnih operaterjev, a žal neuspešno. Policistu je medtem mama oz. žena pogrešanih poslala posnetek zaslona z izrisom poti, ki sta jo prehodila. Zadnja zabeležena lokacija je bila v okolici Viševnika. S Timotejem sva premišljevala, kako bi lahko to informacijo najbolj smiselno uporabili. Pomislila sva na možnost, da bi z dostopom do Google računa pogrešanih lahko prišli do dodatnih informacij, ali morda celo do trenutne lokacije. Policistom sem predlagal, da mamo in drugega sina, ki na novice čakata v apartmaju, pripeljejo na Rudno polje. S seboj sta prinesla računalnik pogrešanega sina. Z dostopom preko tega računalnika smo uspeli pridobiti zadnjo gps koordinato, ki jo je sinov telefon zabeležil, preden je nehal oddajati podatke. Koordinata, ki sva jo vnesla v naš sistem kart, je lokacijo postavila na planinsko pot pod Malim Draškim vrhom. Pridobila sva tudi čas zadnje oddane lokacije, ki pa je bil pred 10 urami, zato smo sklepali, da je podatek zastarel. Mama oz. žena je povedala tudi, da sta mož in sin sledila neki nemški knjigi opisanih planinskih poti. Izbrala sta turo št. 20. Ugotovili smo, da je to tura Viševnik - Veliki Draški vrh. Po pridobitvi teh informacij smo zožali teren iskanja bližje Malemu in Velikemu Draškemu vrhu.
Skupine na terenu so nato pričele poročati o nevarnih vremenskih razmerah, predvsem strelah. Vedno močneje je deževalo in poti so se začele spreminjati v hudournike, kar je zelo oteževalo hojo. Iskanje je oteževala tudi tema, ki je vidno polje zožila v soj čelne svetilke. V bazi smo poskušali pridobiti še podatke iz moževega mobilnega telefona, ki bi nam morda pokazali bolj ažurne podatke o lokaciji, a neuspešno, saj žena ni poznala njegovega gesla. Ker smo po pregledu radarske slike padavin ocenili, da bodo razmere primerne za let drona, smo odšli proti planini Konjščica, da bi se čim bolj približali mestu pridobljenih koordinat, od koder bi teren lahko pregledali z dronom. Pot proti planini Konjščica je bila zaradi obilnih padavin težje prevozna, cesto so prekinjala manjša jezera. Zadnji del poti smo morali zaradi hudournika prehoditi. Namestili smo se v Robertov stan, ki se nahaja bližje domnevni lokaciji pogrešanih. Vremenske razmere so se iz minute v minuto slabšale, nevihte pa postajale vse močnejše. Razmere nikakor niso omogočale leta drona. Iz radijskih postaj so prihajale samo informacije o položaju skupin. Voda je tekla vsepovsod, teren je postajal vse težje prehoden, poti in ostala okolica so se spremenile v deroče reke, ki so s seboj nosile kamenje in druge stvari.
Iz Nizozemske smo nato prejeli informacijo, da je lokalna policija v stanovanju pogrešanih našla računalnik, ki je povezan z očetovim Google računom. Poslali so nam koordinate, ki jih je njegov telefon oddajal vsakih 10 minut. Za nas zelo koristne informacije, žal pa so vremenske razmere onemogočile ukrepanje, saj je bila vsaka nevihta močnejša od prejšnje, strele so bile vse pogostejše. Ker so bile naše skupine vedno bolj izpostavljene takšnim nevarnim razmeram, sva se z Mihom odločila, da skupine umaknemo s terena na varno območje.
Po radijski zvezi sem skupinam sporočil, naj se začnejo umikati proti planini Konjščica, premočeni reševalci so potrdili pridobljene informacije in se začeli umikati z gora. Prva se je vrnila skupina, ki je bila na območju Viševnika. Reševalci so povedali, da je planinska pot z Jezerc neprehodna, saj po njej dere voda. Druga skupina, ki se je vračala z Malega in Velikega Draškega vrha, je sporočila, da bodo preverili še pridobljene gps koordinate, saj so se vračali mimo te lokacije. V stanu je pogovor med reševalci utišal zvok radijske postaje. Že po slišanem glasu sem pričakoval slabe informacije. Reševalec je sporočil, da je našel enega od pogrešanih, ki ni kazal znakov življenja. Informacijo sem sporočil naprej v bazo, medtem pa ponovno zvok po radijski zvezi, 40 metrov nižje so našli še drugega pogrešanega, ki prav tako ni kazal znakov življenja. Po pogovoru smo se odločili, da z reševanjem počakamo do jutra, saj z reševalno opremo v takih razmerah ne moremo varno priti do mesta nesreče. Premočeni reševalci s terena so odšli v dolino in domov. Večina se jih je v jutranjih urah vrnila v planino Konjščica, kjer smo noč prebedeli ostali reševalci. Proti jutru se je deževje malo umirilo, z reševalno opremo smo se odpravili s planine na Jezerca in od tam naprej proti Malem Draškem vrhu.
Dežne kaplje nas niso uspele ohladiti, saj smo želeli čimprej doseči kraj nesreče, kjer smo se nato dogovorili o poteku reševanja. Oba najdena smo namestili na nosila. Reševalno moštvo smo razdelili na pol in vsako je prevzelo svoja nosila. Prvi del transporta je potekal s pomočjo vrvne tehnike, po strmem, z mokrimi travami prekritem pobočju, nižje po strmem melišču. Ko je strmina popustila, je vrvno tehniko zamenjala vožnja in prenos z nosili do planine Konjščica. Od tam smo se odpravili z avtomobilom do Rudnega polja, kjer je preminula prevzela pogrebna služba.
Nas pa je nato čakala še vožnja v dolino in pospravljanje opreme. Po končanem reševanju pa smo, kot običajno, opravili še analizo. Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, kaj je bil glavni razlog za to nesrečo, zgodilo pa se je sosledje več dejavnikov, ki so pripeljali do neljubega dogodka.
Naša ekipa je imela v letošnjem juliju kar polovico intervencij, ki so bile posledica neupoštevanja slabih vremenskih napovedi. Vsi reševalci si želimo, da bi ljudje, preden se kamorkoli odpravijo, predvsem v gore, preverili trenutne razmere in napovedi ter jih tudi upoštevali.
Borut Gogala,
GRS Bohinj
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
