Ni moč opisati vetra, ki je vlekel sredi temne noči čez zasnežen greben Kočne, prav tako ne vseh nevarnosti, ki so prežale ob korakih in plezalnih gibih naše peterice na vrhu visoke, tokrat neprijazne gore. Potem so tu občutki šesterice v bivaku malo nižje, ki je drgetaje čakala na poziv za dodatno pomoč prvim – težko je bilo skrivati skrb za varnost udarne skupine reševalcev. Nižje so se po slabše označeni in izpostavljeni poti vzpenjale še dodatne okrepitve s težko opremo v nahrbtnikih, še bolj spodaj pa so naši najizkušenejši zakurili ogenj v gorski jami in od tam preko radijske zveze koordinirali zahtevno akcijo.
Kaj se je zgodilo? 6. 11. 2023 smo že v mraku – malo čez 17.00 – prejeli poziv na reševanje tuje državljanke, ki se je zaplezala Na Križu, skoraj 2500 m visokem vrhu v bližini Kokrške Kočne. Prosili smo za pomoč helikopterja LPE, ki je sprva poskusil z reševanjem iz zraka, a zaradi oblakov in močnega vetra naposled ni mogel pomagati s transportom moštva. Stekla je naporna klasična akcija, ki je potekala celo noč – dobesedno! Najprej smo se zbrali pri Suhadolniku, nato lomastili čez Taško ter po vedno neugodni planinski poti čez Grdi graben v Dolce. Pred nami je udarna ekipa že plezala proti vršnem grebenu, ko smo mi zadaj kot potepuški psi iskali zavetja v bivaku pod Kočno, kamor smo se naposled poskrili pred orkanskim vetrom. Za tiste zgoraj te možnosti ni bilo – le v mislih smo jim pošiljali toplo spodbudo, zveza radijske postaje je bila rezervirana namreč za kratko, bolj uradno komunikacijo. Če nam je bivak sprva nudil toplo zavetje, pa so se naša prepotena telesa tudi tam začela hitro ohlajati. Termometer je kazal 7 °C, a počasi smo, kljub temu da pokriti z dekami, začeli drgetati. Nekoliko nas je ogrela novica, da je naša predhodnica gospo dosegla in da z njo že pričenjajo sestop. In kmalu za tem smo dobili navodilo, da jim krenemo naproti. Ni bilo lahko zapustiti bivaka, saj nas je zunaj pričakal veter, na katerega smo že skoraj malo pozabili. Prvih sto metrov je bilo mučnih – tresli smo se, a z gibanjem se telo prav prijetno ogreje – da le ima še energijo! Na nadmorski višini nekje čez 2200 m smo se srečali s prvimi, ki so zaplezano vodili na kratki vrvi. Veselja, ko smo v daljavi ugledali lučke in naposled tudi prepoznali zmrznjene obraze kolegov, ni mogel skaziti niti njen do položaja nekritičen odnos. Stisnili smo zobe, pomislili na kaj prijetnega daleč spodaj v dolini in korak za korakom počasi sestopili jutru naproti.
Jakob Kovač, GRS Kranj
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
