Moje prvo klasično reševanje s Triglava

Sprva umirjen pričetek novega delovnega tedna prekine prodirajoč zvok pozivnika, kjer se je izpisalo “Poškodba kolena, Triglav”. Bilo je skoraj povsem jasno, tistih nekaj oblakov na nebu pa se je premikalo zelo počasi. Računal sem, da bo poškodovanca rešila združena ekipa na Brniku, fantom pa sporočil, da lahko računajo name, če se bo pri helikopterskem reševanju kaj zalomilo.

Ko smo z učenci ravno predelali vse v zvezi z dvokorakom pri košarki, pa se ponovno oglasi pozivnik. Vršni del Triglava je v oblakih, helikoptersko posredovanje ni mogoče. Zavem se, da je tokrat vrag vzel šalo in takoj pričnem usklajevati vse potrebno, da sem lahko mirne vesti zapustil svoje učence. Ja, tudi za njih in njihovo varnost je potrebno poskrbeti.

Vožnja na zborno mesto se je vlekla, kot tisti pravi dolgi ponedeljek. Vmes se še ustavim doma, kjer pobašem nahrbtnik in spotoma na hitro omenim, da grem na Triglav. Te naglice so se domači do sedaj že dokaj navadili, vsaj jaz tako mislim. Na poti proti postaji me obvestijo, naj pridem kar na “Meu”, kjer nas bo pobral helikopter in odpeljal proti Planiki. S tem nam je bilo prihranjenih kar nekaj moči, ki smo jo še kako potrebovali kasneje, pri zahtevnem stenskem reševanju.

Moram reči, da na Planiki še nikoli nisem bil tako hitro. Oprtam si nosila in se zapodim proti južni triglavski steni, kjer že vidim vzpenjajočo se prvo skupino reševalcev. Dohitim jih tik pod grebenom in skupaj smo bili hitro pri ponesrečencu. Rana na njegovemu kolenu je zagotovo zahtevala kar nekaj šivov. Ponesrečenca smo oskrbeli tako, kot se spodobi. Takrat se je za nas pričel težji del reševanja. Fanta smo morali prenesti dobrih 300 višinskih metrov nižje preko južne stene, saj je igra vetra in oblakov še vedno onemogočala helikoptersko posredovanje. Vrh Triglava se nam je sramežljivo pokazal le za nekaj minut.

Pri tako imenovanem štafetnem spustu smo delovali kot dobro naoljen stroj. Vsak izmed osmerice reševalcev je vsak trenutek točno vedel, kaj mora storiti, da bomo vsi skupaj prišli na varno. Vse vaje, reševanja in druženje pripomorejo k temu, da si medsebojno lahko popolnoma zaupamo, kar je pri tako zahtevnih reševanjih še kako pomembno.

Zdelo se mi je, da smo bili pri koči Planika kot bi mignil, verjetno pa nam je spust vzel kar nekaj časa. Na uro pač nisem imel časa gledati. Vmes smo uredili, da je po ponesrečenca prišel helikopter in ga odpeljal na nadaljnjo oskrbo v jeseniško bolnišnico. Takrat smo si lahko oddahnili in si privoščili skodelico čaja, ki nam jo je postreglo prijazno osebje koče Planika. Hvala!

Čez kakšno uro se je tudi po nas vrnil helikopter ter nas v dveh skupinah prepeljal v dolino in nam prihranil kar nekaj ur hoda. Take pomoči smo reševalci na tleh vedno zelo veseli in hvala Slovenski vojski ter Policiji, da nam jo omogočata.

Na postaji nam je preostalo samo še sortiranje opreme in njen pregled, nakar smo se po šestih urah utrujeni, ampak zadovoljni odpravili nazaj k našim družinam v naš “normalni” vsakdan.