Nesreča padalca v Rakovi špici

Vetra na štartu skorajda ni. Končno le zapiha rahel vzgornik in odlepim se od tuzemskih težav in se prepustim čutom, ki spajajo mene, leteči kos tkanine padala in nikoli mirne zračne mase. Koliko svobode je v samo nekaj metrih nad tlemi … Ptice so gotovo najsrečnejša bitja v nam znanem vesolju. Hvaležen sem za privilegij, da se jim včasih pridružim in si z njimi delim košček neskončnega sveta.

Niti slutim ne, da se le streljaj stran od tu na svoj skok pripravlja še ena nemirna duša, ki išče svobodo v zraku. Pristanem doma, skorajda na vrtu in počakam na ostale družinske člane. Končno vsi na kupu in odpravimo se v Kranjsko Goro (KRG).

Na travniku pred policijsko postajo se zbirajo gorski reševalci. Nič dobrega ni v tem, gotovo nesreča v gorah. Eden od reševalcev mi pove, da gre za nesrečo »base jumper-ja« v Rakovi Špici in da je na težko dostopnem terenu. Na zbornem mestu je tudi zdravnik, ki ponesrečenca dobro pozna in prav tako odskočišče Rakove Špice. »Upam, da zadevo čimprej in čimbolj varno izpeljete,« jim zaželim in se z družino odpravim na stojnice. Štruklji znanca z Dobrave so prav slastni in da je Gorenjska duša resnično potešena, dobimo še popust. Helikopter LPE še vedno vzleta in pristaja v KRG. Očitno je reševanje zelo zahtevno.

Odpravimo se domov. Za hip se ustavim pri reševalcih. Nič novega ni. Zdravnik in reševalec sta uspela priti v bližino ponesrečenca in povesta, da bo reševanje vse prej kot lahko. Načelniku ponudim pomoč: »Če me boš rabil, pokliči!«, saj gre za sosednje društvo, katerega nisem član. Delček možganov vseeno upa, da me ne bodo rabili in da zadevo rešijo hitro in predvsem varno za vse udeležene. Po pol ure lenarjenja doma na vrtu se na telefonu izpiše ime načelnika GRS Kranjska Gora. Še preden kaj reče v mislih preletim nahajališča opreme, ki jo bom rabil za reševanje. »Pridi v Kranjsko Goro, verjetno te bomo rabili.« Odgovoriti mi skorajda ni treba. Po petnajstih minutah sem pred Policijo. Helikopter se je ravno vrnil iz dotakanja goriva iz Brnika. Na poti v Kranjsko Goro so na Stolu še oskrbeli pohodnico s poškodovano nogo in jo prepeljali v Splošno bolnico Jesenice.

Po vrnitvi je v steno že odpeljal dva reševalca GRS Kranjska Gora in policista gorske policijske enote. Helikopter še enkrat pristane v Kranjski Gori. Pilot pravi, da pristane, me pobere in odloži v bližino mesta nesreče, potem mora po gorivo na Brnik.
Ko se bližamo steni opazim tri reševalce na pomolu, kjer je bilo možno vitlanje. Eden njih je policist dežurne ekipe GRS. Na drugi strani grabna opazim reševalca. Na stojišču varuje zdravnika, ki je visoko v steni pri ponesrečencu. Dobro je vidno padalo nesrečnika. Zdravnik žal nima dobrih novic. Kljub vsemu ta svet svobode ne odpušča napak.

Reševalci na pomolu začnemo z izdelavo vrvne ograje s pomola globoko v graben. Vsepovsod drobir na gladkih skalah, vedno znova se mi ponavlja zgodba iz zahodne triglavske stene. Noga nikakor ne najde oprijema na izmuzljivem šodru. Brez vrvne ograje bi bilo prenevarno, v pomoč nam bo predvsem pri dvigu ponesrečenca iz grabna na pomol. Vendar pa ga moramo najprej rešiti visoko iz stene. Noč se neustavljivo bliža. Če jo hočemo preživeti doma, se moramo podvizati. Vitlanje ponoči je za helikoptersko posadko nemogoče, oziroma prenevarno. Pogled na steno, graben in pomol v meni prebudi skeptika. »Nam bo res uspelo?« Z Mihom doseževa stojišče, kjer Matej varuje zdravnika. Podava mu še nekaj opreme, ki jo bosta potrebovala pri ponesrečencu za izdelavo zgornjega sidrišča. Matej zapleza v konkretno šestico proti zdravniku in ponesrečencu. Ekipi v grabnu se porodi ideja, da naredimo preprosto žičnico po kateri bi spustili ponesrečenca iz stene proti pomolu. Problem je s sidriščem v steni, saj je sidrišče na klinih, ki bi težko prenesli natezanje žičnice. Matej med plezanjem za seboj vleče 100 m statično vrv in nekaj opreme. Za postavitev žičnice se pokaže potreba po sidrišču na svedrovcih. Matej pripleza na zgornje delovišče. Vrtalko in svedrovce v transportni vreči potegneta za seboj na sidrišče. Izdelata sidrišče na svedrovcih in vpneta vrv. Na našem koncu jo vpnemo v Maestra in počakamo, da pripravita ponesrečenca.

Medtem v grabnu pripravimo helikoptersko vrečo za nadaljnji transport ponesrečenca. Vpnemo jo na vrvno ograjo, na sprednji del pa vpnemo vrv, s katero jo bo policist na sidrišču vlekel proti pomolu, kjer bo mogoče vitlanje. Ideja o žičnici se je izkazala kot najboljša, saj ponesrečenca brez težav spustimo iz stene ter ga nežno položimo v helikoptersko vrečo. Manever, ki sem se ga najbolj bal, nam uspe v parih minutah. Čaka nas še naporen 30-metrski vzpon po šodrasti prečki proti pomolu, dvojico v steni pa spust ob vrvi in pospravljanje opreme. Trojica pri vreči složno dviga ponesrečenca preko skal, medtem ko policist vleče vrv. Počasi napredujemo po izmuzljivem šodru. Naporno je za vse, vendar pa za večje število reševalcev niti ni prostora. Končno smo na pomolu in Miha lahko pokliče helikopter, ki že čaka v Kranjski Gori, da nas reši iz stene pred mrakom. Zdravnik prosi, če se lahko dvigne s preminulim padalcem, da ga še zadnjič pospremi v dolino. Kaj še lahko storiš za prijatelja v taki situaciji? Oporeka nihče, razumemo vsi. Pravzaprav je bil to najbolj tih del celotne intervencije. Posadka v dveh naletih prepelje ponesrečenca, reševalce ter opremo v dolino.

Dan se zaključuje. Ob zasluženi večerji premlevamo, kaj bi v dani situaciji naredili bolje, saj je bila tovrstna nesreča za vse nas nekaj novega. Pravzaprav nismo našli šibke točke. Se je pa še enkrat več kot nepogrešljiv del opreme izkazal Petzl Maestro s svojo preprostostjo in učinkovitostjo.

Na koncu naj se zahvalim vodstvu GRS Kranjska Gora za zaupanje. Tudi zame neverjetna nova izkušnja, ki jo bom, upam, podajal le na vajah. Hvala vsem reševalcem GRS Kranjska Gora, tistim na gori in tistim v dolini, dežurni ekipi GRS na Brniku s posadko LPE ter na koncu seveda zdravniku, ki je s težko opremo zmogel preplezati konkreten raztežaj. Z Matejem sta res opravila najtežji in najbolj ključni del celotne intervencije.

Kot zanimivost še to:

• V steni so bili 3 reševalci GRS Kranjska Gora, 1 reševalec GRS Tržič in 1 reševalec GRS Rateče ter policist gorske policijske enote.
• Za reševanje smo potrebovali vso alpinistično opremo za plezanje težkih smeri (klini, metulji, zatiči, plezalke, magnazija, dvojna plezalna vrv).
• Za izdelavo varovanja, sidrišč in vrvne ograje smo porabili okoli 10 klinov in skoraj toliko svedrovcev.
• Vrvno ograjo smo izdelali z okoli 70 m statične vrvi.
• Za izdelavo žičnice, dolžine 50 m, smo uporabili statično vrvno, napenjanje smo izvedli s Petzl Maestro in enojnim škripcem.
• Za vleko ponesrečenca na pomol smo uporabili 30 m plezalno vrv in zavoro RIG z enojnim škripcem.
• Za vse manevre (sidrišča, vrvna ograja, vrvni manevri, pripenjanje opreme na vrvno ograjo) smo uporabili okoli 50 matičnih vponk.
• V helikopterskem delu reševanja smo izvedli 12 ciklov v naslednjem vrstnem redu: • Spust enega RL na gredino, • Spusta RL in GR na gredino, • Dvig RL v helikopter, • Spust policista GPE na gredino, • Spust RL in GR na gredino, • Spust RL na gredino, • Dvig policista GPE v helikopter, • Dvig RL in ponesrečenca v helikopter, • Dvig RL v helikopter, • Dvig RL in GR v helikopter, • Spust RL na gredino, • Dvig RL in GR v helikopter.