Peter Keše - Šoder (1934–2022)

V GRS Kranj se je vključil leta 1953 kot že usposobljen alpinist. Pred tem, pa tudi še kasneje, se je uveljavljal kot športnik atlet in alpski smučar. Bil je vsestransko talentiran športnik, zatorej je bil v vrstah alpinistov in gorskih reševalcev dobrodošel. Njegove značilnosti so bile preprostost, skromnost pa tudi pravo tovarištvo in solidarnost, zato je bil vedno pripravljen pomagati ljudem v stiski. V sebi je imel tudi veliko mero vedrine in veselja. V GRS Kranj je bil dolgo na seznamu tistih, ki so v primeru nesreče vpoklicani na reševanje. Vedno se je brez zadržkov odzval. Nekaj časa je bil tajnik, bil pa je tudi gospodar zavetišča GRS na Krvavcu. Bil je med prvimi tekmovalci v vožnji z »akia« reševalnimi čolni in dosegal dobre uvrstitve. Svoja alpinistična in smučarska znanja je ob tem prenašal na mlade, da so bili usposobljeni za varno gibanje v gorskem svetu v vseh letnih časih. Bil je sprejet tudi v štab civilne zaščite Mestne občine Kranj. Zanimivo in zahtevno je bilo Šodrovo »grintovško smučanje« z vrha Grintovca po polici in ozebniku v Dolce. Smuče je imel Šoder spravljene le nekaj metrov pod »Iskrinim« bivakom. Tako se je mnogokrat vračal v lepote Kokrske Kočne. Keše je bil strojni tehnik ter inženir in je v kranjski Iskri postal vodja livarne, kar je bilo prikladno, saj je lahko alpinistom delal odlitke za »markerjeve« smučarske vezi (orodja za to pa so prav tako naredili orodjarji alpinisti). Kot dober gorski reševalec je moral biti tudi dober alpinist. Opravil je številne plezalne vzpone doma in v tujini, od Julijskih Alp, Visokih Tur, Dolomitov in Zahodnih Alp. Ko je bil objavljen razpis za prvo alpinistično odpravo v Kavkaz, za Petra ni bilo ovir, izpolnjene je imel vse pogoje in postal je član odprave Kavkazu 1963. Šoder je bil vedno iskan za takšna ali drugačna opravila v zvezi z reševalno ali alpinistično opremo, nepogrešljiv je bil tudi pri ostalih delih tako na postaji GRS kot pri planinskem društvu. Bil je izvoljen za člana upravnega odbora tako planinskega društva kot postaje GRS Kranj, v starejših letih je bil tudi v nadzornem odboru društva. Petru so bila podeljena priznanja in pohvale za njegova prostovoljna društvena dela, še posebej pa je bil počaščen in vesel, ko mu je bil dodeljen status veterana gorske reševalne službe. Ob zadnjem slovesu, dragi Peter, še enkrat hvala za vse, kar si naredil za preventivo in varnost v gorah, pa tudi za vedno vesela druženja.