Privilegij je biti del te družine

Od ustanovitve do današnjih dni se je veliko spremenilo na področju organiziranosti, reševalne tehnike, helikopterskega reševanja, opremljenosti in varnosti. Kljub vsemu pa je nekaj ostalo enako: gorski reševalci v gorah rešujejo s srcem in prostovoljno. To je njihovo življenjsko poslanstvo in njihov način življenja, v katerem se prepletajo ljubezen do gora, plezanja in pohodništva, kot tudi nesebična pomoč sočloveku, ki se v tem zahtevnem gorskem svetu, znajde v nesreči.

Danes gorsko reševalno dejavnost opravlja 17 društev povezanih v Gorsko reševalno zvezo Slovenije. Na letni ravni gorski reševalci posredujejo v več kot 600 intervencijah, pri čemer se jih okoli 40 % izvede ob pomoči helikopterja. Čas reševanja na intervencijah pomeni približno 5.000 ur prostovoljnega reševalnega dela.

Biti gorski reševalec pomeni biti gornik z odličnim znanjem alpinističnih veščin, ki je fizično in psihično sposoben za opravljanje reševalnega dela. Samo tehnično znanje reševalne tehnike, alpinističnih veščin, nudenja prve pomoči in odlična psihofizična pripravljenost pa niso dovolj. Gorski reševalec mora biti pripravljen žrtvovati veliko svojega prostega časa za delo reševalca in biti pripravljen na pomoč v vsakem trenutku, prostovoljno in brez plačila, včasih tudi na meji lastne varnosti in tveganja, saj se naloge reševanja opravljajo v gorskem svetu in na težko dostopnih terenih, v katerih so gorski reševalci velikokrat izpostavljeni velikim naporom in nevarnostim. Ne glede na vse, so gorski reševalci ponosni na svoje poslanstvo, ki ga veže pripadnost in močne prijateljske vezi, zato je, kot pravijo sami, preprosto privilegij biti del te družine.

Privilegij je biti del te družine, pa je tudi naslov novega zbornika, ki ga Gorska reševalna zveza Slovenije izdaja te dni, ob 110. obletnici organizirane gorsko reševalne službe. V njem je zapisanega marsikaj zanimivega o delovanju organizacije Gorske reševalne zveze Slovenije in njenih društev in tudi marsikatera zgodba težkih reševalnih akcij, ki jih gorski reševalci doživljajo pri opravljanju svojega poslanstva.

V prvem delu spregovorijo društva gorske reševalne službe, ki se predstavijo v sliki in besedi. V drugem delu pišejo o pestri dejavnosti gorskega reševanja, od usmerjanja v prihodnost z zastavljeno novo strategijo delovanja, o delu komisij, nujnosti ažurnega obveščanja, in Ustanovi Sklad Okrešelj. V tretjem delu se predstavijo nekateri posebni posamezniki, ki še kako pomembno prispevajo h kakovostnemu delovanju Gorske reševalne zveze. V četrtem delu knjige spregovorijo gorski reševalci. V mnogih zgodbah opisujejo veselje ob najdenem ali rešenem ponesrečencu, žalost in nemoč ob tragičnih reševanjih, resnost v stenskih reševanjih, napore ob težavnih nošnjah nosil, stiske v temnih viharnih nočeh in strah pri plezanju v terenu, ki ga ogrožajo plazovi. V zadnjih delih pa zbornik predstavlja nekatere dele iz zgodovine, ki so morda ostali prezrti.

Želja pomagati ljudem ne sme nikoli zamreti je eno od vodil vseh gorskih reševalcev, ki se bodo trudili ohranjati svoje poslanstvo še mnogo nadaljnjih let. Častitljivo obletnico bodo gorski reševalci obeležili jeseni s slavnostno akademijo.