V društvu GRS Tržič od letošnjega poletja uporabljamo štirikolesnik s prikolico, ki je namenjena ne le transportu opreme za gorsko reševanje, ampak tudi prevozu nenadno obolelih in poškodovanih z gora in drugih težko dostopnih terenih. Ker naši terenski vozili nista prilagojeni za transport ležečih pacientov, smo se na postaji nove pridobitve zelo razveselili. Obenem smo počaščeni, da se med prvimi v Sloveniji lahko seznanimo s prednostmi, ki jih uporaba štirikolesnika in prikolice omogoča.
Prvi resen test je bil v juniju na letni vaji društva, kjer smo reševali poškodovanca s Tegoške gore. Po oskrbi, imobilizaciji in štafetnem spustu po golih travnatih pobočjih Košute smo ga na najvišjem delu Tegoške planine namestili v prikolico. Pri tem smo si pomagali z izvlečnim ležiščem, ki omogoča lažji vnos poškodovanca. Ker je poškodovancu s poškodbo prsnega koša ustrezal polsedeč položaj, smo mu nastavili višje vzglavje z enostavno spremembo položaja zgornjega dela ležišča. Sprva je bilo nekaj tehničnih težav pri fiksaciji nosil na ogrodje prikolice, kar je naš strojni inženir z izdelavo novih fiksacijskih elementov spretno rešil. Pacient je pred vremenskimi vplivi zaščiten s ponjavo, ki je pri straneh prozorna ter ima z obeh bokov preko zadrge dostop do pacienta z zunanje strani. Žal je zaščitna ponjava prozorna le s strani, na zgornjem delu pa blago onemogoča viden kontakt med sopotnikom na štirikolesniku (npr. zdravnikom) in pacientom.
Druga izkušnja je bila prva uporaba štirikolesnika in prikolice na intervenciji pri transportu poškodovanca z zlomom stegnenice po strmi in blatni gozdni vlaki na pobočju Kriške gore.
Občutek, da odlično vzmetenje prazne prikolice pri vožnji po makadamskih cestah in grbinah gorskega travnika ter strmi gozdni vlaki obeta tudi miren transport poškodovanca, nas ni varal. Tudi poškodovanca je presenetilo, da sta se relativno udobno počutila med prevozom. Pogoj je seveda dovolj počasna in obzirna vožnja, kar seveda zahteva izkušenega voznika štirikolesnika.
Da bi pravočasno prepoznali zaplete in zaznali ostale potrebe nenadno obolelega ali poškodovanega pri transportu v prikolici (npr. bruhanje, srčni zastoj, dihalna stiska, nezavest, potreba po analgeziji…) je smiselno upočasniti vožnjo štirikolesnika do hitrosti pešca. Tako se je kombinacija voznika štirikolesnika, spremljevalca na štirikolesniku - npr. zdravnika ter vsaj še enega, optimalno pa še dveh gorskih reševalcev, ki vsak na svoji strani hodita ob pacientu in dodatno skrbita za nadzor nad pacientom, izkazala za optimalno. Prikolica namreč ni tako prostorna, da bi omogočala varen transport poškodovanca in še enega reševalca, ne v “bolniškem prostoru”, ne z vožnjo na njenem ogrodju. Je pa dovolj velika, da lahko uporabimo katerega od transportnih ali imobilizacijskih sredstev, ki jih fiksiramo na nosila prikolice ter nekatere pripomočke za nadzor nad življenjskimi funkcijami in za zdravljenje (EKG monitor, kisik, infuzijska tekočina…). Posebnih nosilcev za fiksacijo teh naprav v bolniškem prostoru ni.
Morda se ob novem načinu transporta odpira vprašanje primernejšega nadzora nad pacientom, saj tehnologija že omogoča brezžičen prenos informacij o osnovnih življenjskih funkcijah (spremljevalec na štirikolesniku bi lahko preko ekrana spremljal npr. utrip, nasičenost krvi s kisikom, temperaturo). Tak način nadzora nad pacientom je seveda uporaben že pri obstoječih transportnih sredstvih, kjer vsak trenutek stik s pacientom zaradi težavnega transporta ni mogoč (helikopterska vreča, TSL in UT nosila…).
Prve izkušnje uporabe štirikolesnika in prikolice za transport poškodovanega in obolelega v težko dostopnem terenu so z vidika GRS zdravnika zelo pozitivne. S štirikolesnikom smo po mojem prepričanju prišli vsaj tako visoko oziroma blizu pacienta, kot s terenskimi vozili, pri tem prepeljali večino opreme, potrebne za izvedbo intervencije, predvsem pa varno in obzirno prepeljali v dolino ležečega pacienta, ki bi ga bilo sicer potrebno vsaj del poti nositi, kar pomembno razbremeni tudi moštvo. Tako nošnja, kot tudi prevoz s terenskim vozilom bi bil po prvih izkušnjah bistveno bolj neudoben od vožnje s prikolico, da o omejitvah vožnje leže v večini terenskih vozilih GRS ne govorimo.
V društvi GRS Tržič nestrpno pričakujemo nove intervencije, na katerih nam bosta štirikolesnik in prikolica zagotovo olajšala delo, pacientu pa omogočila obzirnejši transport v dolino. Prepričan sem, da nas bo nova pridobitev navdušila tudi v zimskih razmerah.
Uroš Lampič, dr.med., spec. urgentne medicine, gorski reševalec letalec, GRS Tržič
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
