Nočni šiht je minil brez hudih zapletov. Po predaji službe se odpravim domov, z mislimi že visoko nad Zgornjesavsko dolino. Napoved je obetavna, rahel vzhodnik, ki je kot nalašč za letenje s padalom z Vitranca. V Kranjski Gori letuje prijatelj Niko, tudi padalec in zmenjena sva, da jo skupaj mahneva na prvega v vrsti stražarjev nad Kranjsko Goro. Dominika in Maks sta na Kolpi za koronske vaučerje.
Na Dovjem pogledam proti Rjavini, čez katero se obešajo beli kovtri z juga. Čudno, ob vzhodnem vetru se to ne dogaja. Novodobni vremenski vrači se redko zmotijo, a tole zna biti jugo, pa še močan povrhu. Še slutim ne, kako bom danes povezan s temi beli kovtri. Doma si vzamem še uro časa za dva kosmatinca, ki z mano vred, nista deležna vseh ugodnosti vaučarjev. Ob devetih sva z Nikom pod smučiščem. Ugodnosti sedežnice se odrečeva v prid sopihanju in grizenju kolen. Debatiranje o vsem mogočem naju zamoti, da komaj opaziva, da sva že tik pod vrhom. Tam srečava Uršo, Jakoba in Aleša, ki sestopajo s težkimi ruzaki, v katerih so seveda padala. Vsi vprek jamrajo nad močnim jugom, da rajši ne tvegajo in gredo lepo peš. Hrabro in razumljivo. Midva vztrajava pri najini odločitvi. Greva na vrh, kavica, počakava, morebiti se vse skupaj še obrne. Ura debate, kavice …, a jugo se ne da, še pojača in neusmiljeno tepta najino željo po letenju. Odločitev je padla: s težo nahrbtnikov in še večjo težo poraza pred neusmiljeno naravo, počasi odkorakava proti Jasni.
S pogovorom nama uspe prelisičiti čas in kaj kmalu sva v Kranjski Gori. Tudi tu dolinski veter kaže svojo moč. Kljub vsemu sva se prav odločila. Še ena pijača v Vopi in domov. Načrte zmoti spet tisti predirljiv alarm na telefonu. »Reševanje Mali Jalovec, zbor v garaži.« Sem na poti domov in vem, da ne morem ujeti fantov, ki bodo zdaj, zdaj štartali s kombijem v Tamar. Doma takoj prižgem radijsko postajo. V daljavi slišim ropot helikopterja Slovenske vojske, po postaji pa Samota, ki opozarja posadko, da je okolica Jalovca v megli in prosi za prevoz moštva pod Mali Jalovec, z opremo za klasično reševanje. Beli Kovtri z juga ne nosijo nič dobrega. ‘‘Slab obet,’’ si mislim, ta intervencija bo končana v jutranjih urah, vendar samo v primeru, da bo vse potekalo brez težav. Nahrbtnik še dodatno obtežim s toplimi oblačili in dvema čelnima svetilkama. Medtem posadka helikopterja iz Tamarja zvozi pod steno dobršen del moštva. Reševalec letalec zdravnik, reševalec letalec in policistka ostanejo v Tamarju.
Kot bi lovil jutranji vlak, napol opremljen hitim na heliodrom. Pokličem posadko, da je zamudnik pripravljen in da sem na voljo, če me potrebujejo. Miha, Matej in Čop me poberejo v Ratečah, Mič je že v helikopterju. Še skok v Kranjsko Goro, kjer poberemo nosila in odletimo proti Malem Jalovcu. Pod gosto meglo vidimo četico naših reševalcev. Obletimo Jalovec, če je južna stran morebiti bolj odprta. Brez uspeha, vse je odeto v belino, ki onemogoča hitro evakuacijo ponesrečencev. Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da sta ponesrečenca brez telefonov. Kasneje izvemo, da sta v nesreči uničila oba telefona in da sta z vpitjem opozorila nase.
Ko priletimo nazaj na severno stran, Samo pove, da vidi oba alpinista na polici in da se je megla malenkost dvignila. Časa ni veliko. Miha takoj reče: »Jure, dol greš!« Kazalec na adrenalinskem števcu je v hipu »v rdečem«! Upam, da mi Jernej ne zameri skoka v zelje. Še pred dvajsetimi minutami sem v »gatah« tekal po hiši, zdaj pa bom visel na tanki jeklenici in pravzaprav odločal o življenju in smrti. Na hitro preverim vponke, škarje, vse je tako, kot mora biti. Približujemo se steni. Eden od alpinistov se mrzlično pripravlja na moj prihod, drugi je negiben, kar zmrazi me ob misli, da bi ga morali reševati celo noč. Vendar reševanja še zdaleč ni konec.
Tekma z meglo se začenja. Na smučki helikopterja čakam, da pilota in tehnik natančno postavijo plovilo nad ponesrečena. »5m 2m na tleh!« Alpinist sedi na tleh in je vidno prizadet zaradi bolečin. Vprašam, če sta Slovenca, saj bo tako komunikacija lažja, predvsem zaradi nevarnosti vpetja v steno. Pritrdita, da sta in vse steče kot filmu.
Z vponko na svojem pasu, ga vpnem v nosilno zanko njegovega pasu. Preverim vse morebitne povezave s tlemi. Ko sem prepričan, da je manever varen, povem: »Ponesrečenec pripet dvigni en meter!« V zraku še enkrat preverim, da sva ločena od stene in nadaljujeva proti helikopterju. Bolj ko gledam ponesrečenca, vedno bolj se mi zdi znan. Vprašam: »Rok, a si ti?« »Ja!«, s težavo pove in prikima. Kaj ti tisti trenutek roji po glavi niti ne znam opisati. Le trudim se delovati čimbolj pomirjujoče, čeprav v meni vse vre: »Pa ne ravno ti!«. Rok je namreč kot del helikopterske posadke rešil že prenekatero življenje v naših hribih.
Meglice plešejo okoli nas, a k sreči nam dovolijo iztrgati prvega od ponesrečencev iz stene. Zaradi poškodb ne tvegamo vnosa v helikopter. Ob smučki in na jeklenici potujeva v Tamar, kjer je zdravnik že pripravljen na najin prihod. Razgledi so veličastni. Vidim tudi celoten greben Vitranca, nad katerim bi, glede na napoved, moral v tem trenutku jadrati. Ko je ponesrečenec na nosilih, se takoj vrnemo še po drugega. Oddahnem si, ko je Rok v dobrih rokah zdravnika Urbana. Okoli Malega Jalovca je megla gostejša kot prej, a zaupanje v posadko je neizmerno. Pa še Miha je del posadke, ki me je reševal ob moji nesreči decembra 2016 samo 100 m zračne linije stran, kjer rešujemo danes. Po drugega alpinista grem s teleskopsko palico, ki mi bo olajšala stik s ponesrečencem. Poškodovano ima namreč roko. V kolobociji vrvi čaka name. Tu moram biti zelo pazljiv. Škarje imam vseskozi pri roki, da odrežem vse, kar naju lahko poveže s steno. Ko sem pri njem, komajda še vidim helikopter, ki ga skrivajo meglice visoko nad mano. Vpnem, dvig, preverjanje, ločena sva od stene, gremo domov! Oddahnemo si vsi!
Breme, ki ti vseskozi visi kot Demoklejev meč nad vratom, izpuhti kot meglica, ki jo ogreje toplo sonce. Naši reševalci sestopijo peš, v helikopter vkrcamo le najtežjo opremo in odletimo v Tamar. Izkrcam se in celotna dežurna ekipa odleti s ponesrečencema v UKC Lj. Uspešno reševanje je za nami, klasično reševanje bi bilo za ponesrečenca s tako hudimi poškodbami lahko usodna. Niti predstavljam si ne, kako bi poškodovani alpinist prenesel celonočno reševanje. Veselje ob hitrem in najboljšem možnem scenariju reševanja, skazi le dejstvo, da alpinista dobro poznamo.
Na vsakem reševanju vsi vpleteni vedno damo svoj maksimum v srečen razplet reševanja. Ob dejstvu, da reševanca poznaš, doda reševanju še čustveni naboj, ki ga moraš v sebi potlačiti, da reševanje izpelješ varno in profesionalno.
Želimo vama čimprejšnje okrevanje in da se kmalu vidimo, v hribih!
Na intervenciji je sodelovalo 10 reševalcev iz Rateč, dežurna ekipa z Brnika in posadka SV s helikopterjem Bell 412. Vsem neizmerna hvala!!! Hvala tudi mimoidočim planincem, ki so slišali klice in o tem obvestili ReCO Kranj (112).
Jurij Jeršin, Rateče
Foto: Nejc Butinar, Toni Cuznar
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
