Dan na ranču je bil zaradi slabega vremena precej kaotičen. Nevihta ob sedmih zvečer nas pošteno namoči, zato komaj čakam, da pospravimo konje in opremo na suho. Nič hudega ne bo, če bom danes malo prej doma. Ampak ...
Pozivnik zatuli in kratko obvestilo na ekranu. Iskalna akcija, Rudno polje – Viševnik. Niti nisem presenečen, da je kdo v takem vremenu v hribih, trend zadnjih reševanj v hribih kaže, da vremenska napoved za nekatere ne obstaja, oziroma je tabu tema. Ker imam vso potrebno opremo v avtu, se takoj odpeljem na postajo, kjer mi načelnik na hitro opiše situacijo.
Oče in sin se nista vrnila z Viševnika, na katerem sta bila okrog enajstih. Ob štirih sta rekla, da bosta doma, vendar jih ni. Sinov telefon je nedosegljiv, očetov pa zvoni v prazno. Nekako imam slab občutek, če sta poškodovana v takem vremenu zunaj, to ni hec. Upam, da kje vedrita.
Iskalno akcijo vodi policija. Premišljeno sestavim vsebino nahrbtnika, v »dry bag« si zložim suho obleko in dodatno gore-tex jakno, saj jo bom, glede na to, da dežuje kot za stavo, najverjetneje potreboval. Na postaji se nas nabere kar nekaj reševalcev. V avtomobile naložimo opremo za različne scenarije.
Odpeljemo se na Rudno polje, kjer se s policijo dobimo v kasarni. Aktivirani so tudi reševalci GRS Radovljica. Po kratkem sestanku s policijo načelnik Miha predlaga, katere poti naj bi se šle pregledat. Javim se, da pregledam zgornjo pot z Rudnega polja nad planino Konjščica do Jezerca, nato Studorski preval in zahtevno pot do Srenjskega prevala. Pregledovali bomo v manjših skupinah, parih, bo bolj varno. Pridruži se mi Aleš H., odidemo v temno, nevihtno noč. Srečno fantje, si rečem.
Poti so se spremenile v deroče potoke, zalija nas od vsepovsod. Nekajkrat imava težavo prebroditi poti zaradi visoke vode. Povsod se sliši voda in vse bolj rezko grmenje, neverjetno. Da se lahko pogovarjava, vpijeva eden proti drugemu. Prebijeva se do Jezerca, pregledava okolico, vpijeva, vendar nič. Samo voda vse povsod. Čez čas me po postaji pokliče Rok in pove, da se med prevali sliši tuljenje volkov in da nekaj trgajo. Obstanem, z Alešem se spogledava.
Ker se mi zdi, da sem zaradi vetra in dežja narobe razumel, prosim Roka, če lahko še enkrat ponovi. Dobiva enak odgovor. Krasno, si rečem in midva sva pol ure stran od volčje žurke. Načeloma ni zapisa, da bi volkovi kdaj napadli človeka v naših koncih, ampak ne bi bil rad prvi, ki bi ga. Iz nahrbtnika vzamem nož, za vsak slučaj. Upam samo, da se volkovi niso lotili planincev, ki jih iščemo, če sta poškodovana in imata opravka z njimi … brrrr, naježi se mi koža.
Nadaljujeva, pregledava izpostavljeno zavarovano pot, vpijeva, svetiva, vendar nič. Odločiva se, da pregledava še strm teren pod steno, saj mi nekaj ne da miru. Takrat nam po postaji sporočijo koordinate telefona, ki so jih s trudom pridobili v bazi. Aleš jih vtipka v telefon in kmalu vidiva, da sva dokaj blizu. Grmi in bliska se, da je noro, lahko rečem spektakularno in občutek imam, kot da nas bi hotel vsemogočni utopiti. Mogoče smo pa priče vesoljnemu potopu …
Vsem skupinam na terenu je naročen umik na varno. Z Alešem se dogovoriva, da pregledava še teren pod steno, in če ne bo uspeha, se spustiva na planino Konjščica. Prečiva pod steno in se po strmem pobočju počasi prebijava naprej. Po koordinatah sodeč sva blizu. Grem pregledat teren čisto pod steno in takrat opazim v grapi nekaj nepremičnega. Pokličem Aleša. Spustim se v grapo, ki bolj spominja na slap. Našla sva očeta, kljub težkim poškodbam preverim življenjske znake, vendar jih ne zaznam. Sina najdem približno štirideset metrov nižje brez znakov življenja. Padla sta čez steno, bogve zakaj. Javim v bazo. Pokličem še Roka in Andraža, ki sta nad nama. Prosim ju, če lahko še onadva preverita življenjske znake, za vsak slučaj, bom bolj miren. Vsi štirje molče sestopimo na planino.
Pomislim na mamo, ki je izgubila pol svoje družine in oči se mi orosijo. Tragedija. Vstopimo v topel Robertov stan, kjer so še reševalci, ki so se vrnili s terena. O, kako paše toplina. Plan je, da počakamo do jutra, se malo posušimo, in se nato zaradi varnosti, ob dnevni svetlobi, vrnemo po trupli. Tudi iz doline bo zjutraj prišla dodatna pomoč, saj bo transport zahteven. Vsak po svoje odmeditiramo tisti čas, ki nas loči do odhoda. Spati ne morem, saj mi glava in adrenalin ne pustita.
Zjutraj se vrnemo pod steno. Pozdravi nas zavijanje volkov, nemara smo jim pokvarili načrte. Rutinirano opravimo s transportom, pozna se, da smo uigran team. Ponesrečenca predamo pristojnim službam na Rudnem polju. Dež pa kar ne poneha. Zvem, da je Slovenija pod vodo. Pokličem ženo, da ji povem, da sem okej. Na poti v dolino razmišljam, da imam kot prostovoljec privilegij, ker imam najboljši »hobi« na svetu, kljub temu da sem premočen, da me zebe in sem neprespan in da danes ni bil »happy end«. Pomoč sočloveku pač odtehta vse to in iskre v očeh reševalcev po uspešni končani intervenciji ne more pogasiti nobena nevihta. Neprecenljivo.
Sedaj, ko so Slovenijo prizadele poplave, je idealen čas, da se izkažemo v solidarnosti, in če lahko nesebično pomagate, ste zadeli sedmico.
Srečno! Robi Božnar, GRS Bohinj
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
