Reševanje pod Triglavsko škrbino, 18. in 19. julij 2023

Za nami je nekaj pestrih dni, ki jih je bolj ali manj krojilo zelo nestanovitno vreme, z močnimi plohami in nevihtami. Vremenoslovci so naslednji val le-teh napovedovali za torek popoldan. V moji štiri in še nekaj letni »karieri« gorskega reševalca in 160 reševanjih sem si nabral dovolj izkušenj da mi je jasno, da tako slabi vremenski obeti lahko pomenijo kar nekaj dela za nas. Začelo se je že malo po 17. uri, ko se je oglasil pozivnik in naznanil prvo reševanje tega dne. Nesrečnega športnega plezalca, ki mu je na nogo padla skala, smo hitro oskrbeli, sami pa odhiteli domov pospravit stvari okoli hiše, ki bi jih močan veter lahko prestavil k sosedom ali nemara celo v sosednjo vas. Sredi nevihte ponovno pozivnik – reševanje dveh obnemoglih na Komarči. Nič dobrega ampak kar se mora ni težko, vsaj tako pravijo. Zberemo se na postaji, kjer vodja določi, da bomo trije odšli na Komarčo, ostali pa bodo v pripravljenosti, če nas bo slučajno še kdo potreboval. Na Komarči smo bili že dan prej, pozno zvečer, in pomagali dvema tujima planincema pri sestopu, planinko je bilo treba prenesti do Savice. Praktično na istem mestu smo danes naleteli na mlad par, ki se je ustrašil nevihte in si ni upal sam nadaljevati poti. Dokaj hitro smo bili nazaj na izhodišču, predali planinca in se odpeljali nazaj na postajo. Tam nam je bilo hitro jasno, da se nekaj dogaja. Izvedeli smo, da sta dva obnemogla, izčrpana planinca zaprosila za našo pomoč. Bila sta skoraj na vrhu Gorjanske poti, ki vodi od Doma Planika preko Triglavske škrbine na vrh našega očaka. Sprva ni bilo natančno jasno kaj se dogaja, saj zaradi slabe telefonske povezave nismo mogli govoriti z obnemoglima. Po vzpostavitvi povezave je bilo hitro jasno, da gre zares, saj sta bila utrujena, premočena do kosti. Tudi poleti je lahko v hribih temperatura blizu ničle in če dodamo še vpliv vetra, vemo kam pes taco moli. Preštejemo se, pripravimo opremo in dogovorimo, kakšne so naše naloge. Vse se odvija zelo hitro, saj smo zaradi vseh vaj in intervencij utečeni kot dobro naoljen stroj. Z Rokom sva določena, da se skušava v »light and fast« izvedbi kar najhitreje prebiti do obnemoglih. V GRS-jevskemu jeziku light and fast za takšno pot še vedno pomeni dobrih 10 kg težak nahrbtnik. Sam sem se med vožnjo na izhodišče na hitro pogovoril sam s seboj in svojo glavo. Vedel sem namreč, da telo ni ravno najbolj sveže, saj sem trenutno v fazi najintenzivnejšega treninga za kolesarsko tekmovanje, ki se ga bom udeležil v začetku avgusta. Ja, tudi reševalci smo navadni ljudje, s svojimi sanjami in obveznostmi. No če kaj, «naša«, doma pravi, da imam pa glavo za take stvari in kljub težkim nogam (tudi Rok je bil ta dan že pri Koči pri Triglavskih jezerih), sva se v slabih treh urah prebila skoraj na vrh Gorjanske poti, kjer sta obnemogla planinca obstala. Bilo je okoli 1. ure zjutraj. Premražena se nista mogla sama preobleči, zato sva jima pomagala natakniti suha oblačila, ki smo jih iz vseh naših nahrbtnikov nabrali skupaj že na postaji, vsak pa je dobil še svojo grelno blazino. Tudi najina oblačila sva »žrtvovala«, saj sta bila v tistem trenutku na prvem mestu onadva, midva »bova že nekak«, sva si rekla. Druga naloga je bila ta, da si planinca s hrano in pijačo nabereta dovolj moči, da bosta lahko po zahtevni poti tudi sestopila. Medtem, ko smo spraznili zaloge iz nahrbtnika, sva z Rokom že razmišljala, kako bomo varno in kar najhitreje mogoče sestopili proti Planiki. Štafetni spust, alfa in omega gorskega reševanja, se je zdel še najboljša izbira. Po postaji to sporočiva svojim kolegom in se stisneva k obnemoglima, da bi ju kar najbolje zaščitila pred vetrom in morda pripomogla za kakšno stopinjo višji temperaturi. Kmalu se je zaslišal zvok kamenja pod planinskim čevljem in zagledal soj čelne svetilke. Bil je Janez, ki je imel s seboj vrv, bistven pripomoček za uspešno reševanje. Hitro smo pripravili vso potrebno opremo in naredili sidrišče. Medtem se nam je pridružil tudi Robert in pričeli smo s spuščanjem. Že prvi koraki so nakazali, da bo noč še zelo dolga in res je bilo tako. Odrevenela od mraza in v takem terenu neizkušena, sta planinca sestopala zelo počasi. Z Rokom sva bila ves čas z njima, jima pomagala in svetovala, kam naj stopita in se primeta. Janez in Robert, kasneje pa še Robi, Matic in Timotej so poskrbeli, da je štafetni spust potekal res gladko, vmes pa jim je na nezavarovanem terenu uspelo narediti še vrvno ograjo. Ostali reševalci, ki so pritovorili vso potrebno opremo za stensko reševanje, so bili ves čas v pripravljenosti v Domu Planika. Vsi skupaj smo se kar pošteno nadelali in okrog 5. ure zjutraj stopili na snežišče pod vstopom v steno. Od tam, do sicer bližnje koče, smo nato potrebovali še slabo uro. V koči so nas kuharice že čakale s čajem in najboljšim zajtrkom na svetu, ki je bil za povrh še z najlepšim razgledom na nam tako ljube hribe. Res hvala, ne morete si predstavljati, koliko nam takšna podpora pomeni. Pred prihodom helikopterja, smo za silo oskrbeli še gospo, ki jo je prejšnji dan prevrnil sunek vetra in povzročil zvin gležnja in poškodbo trtice. Vse tri smo nato pospremili v helikopter in jim pomahali v slovo. Mi smo še nekaj časa podoživljali vse skupaj, saj se je zaradi še enega reševanja v Prisanku, helikopter po nas vrnil kakšni dve uri kasneje. Vmes smo opazovali bolj in predvsem manj dobro opremljene planince, ki so se odpravljali osvojiti, tako željeni vrh Triglava. Ko smo že ravno pri opremi – marsikdaj v komentarjih preberemo zgražanja javnosti o slabi opremljenosti, izzivanju in podobnemu. Oče in hči, ki smo ju rešili iz stene sta bila opremljena tako, kot je to potrebno. Bila sta sicer utrujena, psihično izčrpana, eden od njiju podhlajen, zaradi počasnosti ju je med sestopom ujela nevihta, ki sta jo sicer pričakovala. Hvaležnost za našo pomoč, je bila v njunih očeh nepopisna. Včasih in zelo hitro se lahko nam vsem zgodi nesreča ali pa neroden slučaj. Gorski reševalci smo to za to, ker smo se za tak način življenja odločili sami, ker nam tako veleva srce, ker radi pomagamo pomoči potrebnim, ker ni lepšega občutka na svetu, ko slišiš na koncu reševanja besedo »hvala, thank you, gracias, dziękuję, merci, danke … « in verjetno še zaradi tisočih podobnih razlogov. V primeru nesreče lahko vedno računate na nas in brez skrbi, mi nismo za to, da bi vas obsojali ampak za to, da vam pomagamo po svojih najboljših močeh priti varno v objem svojih najdražjih. Tudi nam je zjutraj po prihodu domov ravno tak objem pomagal premagati utrujenost in nas napolnil z energijo za vse, kar nas je tisti dan še čakalo. Srečno!