Reševanje "Sivi ideal"

Prvi v navezi je v mokrem delu raztežaja padel približno 6,7 metrov in si poškodoval nogo. Do sidrišča ga spusti soplezalka, tam se dodatno zavarujeta in pokličeta 112. Ideja je, da helikopter pobere oba plezalca, reševalci pa smo se v tem času zbrali na postaji za morebitno klasično reševanje. Po telefonskem pogovoru jima damo jasno vedeti, da zaradi izjemno strme zajede in previsa obstaja zelo majhna možnost, da ju iz stene pobere helikopter, a obstaja upanje. Vojaški helikopter in dežurna ekipa GRS na Brniku v tem času ravno pobira na Prisojniku, kjer smo imeli Bovčani še eno intervencijo.

Po prihodu helikopter še “natanka” na Bovškem letališču in odleti proti Jerebici. Zbrani na heliportu v Bovcu vsi nestrpno čakamo informacije iz terena: “Bo pobral, ne bo pobral?”. A zadeva je po nekaj 10. minutah jasna. Zaradi izredno strme stene, nekaj sunkov vetra, s helikopterjem žal ne bo šlo. Že pred tem smo na kup zbrali vso potrebno opremo za stensko reševanje, ki je ni malo, saj je takšno reševanje eno izmed težjih. 7 statičnih vrvi, nekaj dinamičnih, vitla, vrtalka in še veliko dodatne opreme je potrebno za klasično stensko reševanje. Ekipa s helikopterja med prečesavanjem južne stene Jerebice naredi še nekaj fotografij, katere nam bodo prišle še kako prav pri dostopu do plezalcev. Nato nam sporočijo: “Prihajamo po vas”. Naveza je pod previsom in v strmi zajedi, približno 150 metrov pod vrhom smeri. Helikopter v dveh ciklih odpelje ekipo in vso potrebno opremo malo pod vrh Jerebice. Med poletom proti vrhu se mrači in vsem je jasno, da bo kmalu prevladala tema. V veliko veselje nam je, da je na kraju, kjer nas odloži helikopter še ena naveza, ki je pravkar zaključila plezanje točno te smeri, v kateri je obstal poškodovanec. “Zdravo, fanta! Najprej čestitke za splezano smer! Če pa nam lahko pomagata, bi bili zelo veseli”. Oba se spogledata, a brez težav prikimata: “Če je potrebno, pa bova! Zakaj pa ne!”. Skupaj nas je na terenu 7 reševalcev GRS Bovec in 2 alpinista, ki nam pomagata predvsem pri točnem lociranju smeri iz vrha navzdol. V trdi temi je iskanje prehodov še posebej zahtevno. A kaj je v tistem trenutku lepšega kot to, da ti prehode mimo ruševja in skalnih stebrov pokaže nekdo, ki je bil tam le uro nazaj.

Samo za dostop do smeri porabimo 300 metrov vrvi, po kateri se spuščamo vsak posebej z veliko opreme, s prehodi čez vmesne točke, ki smo jih sproti navrtali. Po nekaj urah le pridemo do vrha zajede, kjer se bo potrebno spustiti do plezalcev. V skali nekaj metrov višje navrtamo sidrišča in določimo smer spusta. Prostora na delovišču je zelo malo, a druge ni. V prvo sidrišče vpnemo maestro, v drugega ID. Nekako vsi skupaj upamo, da bo 100 metrov vrvi dovolj, da pridemo do njih, a kako že pravijo: “Sanja svinja…”.

Obe sidrišči sta pripravljeni, prav tako reševalec: “Pripravljen na spust!”, pravi Pero, inštruktor, ki smo ga kot prvega spustili v zajedo. Med spustom nam pogled uhaja v vrečo za vrv, po domače “prasico”, v katero vsi gledamo, kako hitro se prazni: “Še 20, še 15, še 10 metrov”. Ustavimo! Postane nam jasno, da bo spodaj nekje potrebno navrtati še dodatno sidrišče, saj sta alpinista še nekoliko nižje. Reševalec spodaj ju locira, oceni situacijo in navrta še dodatni sidrišči, v katere vpne vrvi. Do spodnjega sidrišča se nato vsak s svojo statično vrvjo na hrbtu spustiva še dva, najprej pripravnik za inštruktorja, nato še pripravnik za gorskega reševalca. Še ena dobra “generalka” letos pred prihajajočimi izpiti, ki bodo sredi oktobra potekali v Ajdovščini. Vpnemo se v sidrišče in naredimo plan. Do alpinistov spustimo le vrvi, na katere se naveže najprej soplezalka, ki jo s škripčevjem potegnemo dobrih 25 metrov k nam na sidrišče. Ko jo zavarujemo, vrvi spustimo še do plezalca s poškodovano nogo. Z malo poplezavanja nam oba pomagata, da potegi na sidrišču niso pretežki. Ko jih spravimo iz previsa, poškodovanega imobiliziramo, a potrebno bo priti še dodatnih 90 metrov na vrh, kjer je preostala ekipa že pripravila vitel in maestro za dvig. S poškodovancem se vpneva v vrvi, s katerima naju potegnejo na vrh, še dve dodatni vrvi pa “vlečeva” za seboj, saj kasneje služita za poteg nazaj do sidrišča. Postopek je dolgotrajen, dvigovanje napreduje centimeter za centimetrom in zahteva veliko moči. Po približno uri in pol vitlanja in visenja v pasu, sva prva dva le na vrhu, a spodaj so še trije. Vrvi potegnejo nazaj dol in gremo, “ponovi vajo”. Ker je bila ekipa na zgornjih sidriščih že nekoliko bolj utečena, sta naslednja dva na vrhu malo prej, a še vedno je bila potrebna debela ura vrtenja vitle, na kateri smo se izmenjavali reševalci ter eden izmed alpinistov, ki sta ostala z nami. Cel dan sta s soplezalcem plezala zahtevno smer, nato pa ostala z nami celo noč in bila v pomoč… Fanta, vsa čast! Ura je že približno 4 zjutraj, ko je na spodnjem sidrišču še zadnji reševalec, ki ga prav tako v dobri uri potegnemo na vrh. Malce si oddahnemo, saj smo iz najhujšega ven. Na “rami” z nekaj ruševja še dodelamo vrvno ograjo in se malce prerazporedimo, saj je kar naenkrat na delovišču gneča. Enotni smo si, da bo helikopter na tem mestu lahko povitlal tako poškodovanca in njegovo soplezalko. Na vzhodu se že svetlika, kaj kmalu postane svetlo in prijaznejše za nadaljnje delo. Robi iz doline javi, da je uredil helikopter in da štartajo z Brnika ob 7.00. “Super”, si rečemo in naredimo plan, kako naprej. Reševalec letalec ostane s poškodovancem in soplezalko na mestu, kjer jih bo dežurna ekipa povitlala v helikopter. Tu pustimo še 4 statične vrvi, drugi pa se vzpenjamo po vrvni ograji na vrh ter sproti pobiramo vrvi in opremo. Ob približno 7:30 zjutraj prileti helikopter in najprej odpelje poškodovanca, soplezalko in nekaj opreme v Bovec. Medtem se vsi skupaj vzpnemo nekaj 100 metrov višje, kjer čakamo na helikopter. Poležavamo v travi, energije ni bilo več veliko, sonce je že dodobra ogrelo ozračje. Z lepimi občutki se vkrcamo v helikopter in poletimo proti Bovcu.

Reševanje je trajalo 17 ur, končali smo 1. oktobra ob 10:00 zjutraj. Na izredno zahtevni intervenciji je na terenu sodelovalo 7 reševalcev GRS Bovec, vojaški helikopter z dežurno ekipo na Brniku, še štirje reševalci pa so bili pripravljeni v dolini za morebitno pomoč. Hvala posadki helikopterja za izjemno opravljeno delo! Velika zahvala tudi navezi, fantoma, ki sta nam celo noč brezkompromisno pomagala pri reševanju.

Teo Žagar, GRS Bovec