Reševanje v Tržaški smeri 1. del

Sobota, 21.8.2021

Službeno soboto prekine telefonski klic Janeza Brojana: nesreča v Tržaški smeri v zahodnem delu Triglavske stene. Ko s službe kar najhitreje odhitim v Mojstrano, na Jesenicah trčim v prometni zamašek. Premikamo se po polžje, zato imam dovolj časa v mislih preigravati vse možne scenarije in potrebno opremo za izvedbo reševanja. Ob gneči na cesti si mislim, da bo najbrž s pomočjo dežurne ekipe na Brniku vsega konec, še preden se pripeljem na zbirno mesto - v zraku ne more biti take kolone. V službo javim, da bom najbrž kmalu nazaj in dogajanje spremljam preko radijske postaje. Iz pogovorov razberem, da reševanje z neposredno pomočjo helikopterja iz previsnega, zaprtega dela stene žal ni mogoče. Zazvoni telefon, obvestijo me, da me bo prometnega kaosa kmalu odrešila Policija, s katero so očitno stopili v stik vodje reševanja. Kmalu se prikažejo odrešilne modre utripajoče luči, zapustim nepregledno kolo in sledim policistu, ki mi utira pot skozi nepregledno množico vozil. Na Hrušici se z dvigom rok poslovimo in hitro sem na zbirnem mestu.

Dežurna ekipa za reševanje v gorah je že opravila ogled nesreče in ugotovila, da se je eden od plezalcev v padcu žal smrtno ponesrečil. Ker je načrt reševanja pripravljen, helikopter Slovenske vojske, s pomočjo vitla, ekipo treh reševalcev GRS Mojstrana in GRS Kranjska Gora odloži na ozko polico, ki jo lociramo vrh kamina Tržaške smeri. Posadka helikopterja SV zahteven manever izvede brezhibno in nas odloži na droben pomol. Takoj pričnemo z izdelovanjem vrvne ograje, hkrati pa oprezamo, kje je primerno mesto za izdelavo sidrišč, na širšem delu police. Skala je »zdrava«, zato imamo kljub obilici dela, hitro vse pripravljeno za spust, pri katerem uporabimo 200 m statični vrvi. Preverimo delovanje radijskih zvez, nato me Grega in Peter pričneta spuščati v kamin. Takoj za robom izdelam prvo spremembo smeri, saj se zaradi nevarnosti padajočega kamenja želim izogniti zaprtemu kaminu. Pravi del spusta je šel »po zraku«, vesel sem, ker hitro lociram plezalca na izpostavljenem, visečem sidrišču. Spust gre tekoče, po približno 80 m obvisim nekaj metrov od njega in mu vržem vrv, s katero me potegne k sebi. Sile dolgega padca njegovega soplezalca so pustile posledice tudi na sidrišču, kjer je vse nepregledno, prepleteno. Vzamem si čas, da razvozlam ta Gordijski vozel, napake tukaj ne smem narediti. Vsaka moja najmanjša napaka, bi bila lahko za plezalca usodna. Medtem Peter in Grega potrpežljivo čakata zgoraj na polici in se najbrž niti dobro ne zavedata, kakšno garanje ju čaka.

Dogovorjeni smo bili, da jima bova pri dviganju z nepoškodovanim plezalcem poskušala s pomočjo plezanja vsaj nekoliko pomagati. Žal je vpadnica vrvi, na katerih visiva nekoliko levo od smeri. V začetku še nekoliko skušava razbremenjevati vrvi s plezanjem in zdi se nama, da dobro pridobivamo metre. Sčasoma pa zaradi previsne stene pričneva izgubljati stik s steno. Nazadnje obvisiva v zraku. Peter in Grega sta povsem pri koncu z močmi, 70 metrov dvigovanja, sila trenja in teža dveh ljudi na vrvi, je naredila svoje. Grega preko radijske postaje sporoči, da se kljub vsemu trudu ne premaknemo več niti za centimeter. Občasno preko stene prileti še kamenje, ki ga prožijo naveze nad nami. Eden izmed teh izstrelkov zadane tudi Grega, a na srečo brez hujših posledic.

Vsi že komaj čakamo, da pride odrešitev v obliki dodatne moči reševalcev z dodatno opremo, ki čakajo v dolini, ampak hkrati potekajo reševanja še v Slovenski in Nemški smeri. Vrstijo se še številna druga reševanja in na pomoč helikopterja in dodatnih moči v obliki reševalcev, žal ne moremo več računati. Smo v pat poziciji: Peter in Grega sta povsem izmučena, z nepoškodovanim plezalcem pa visiva v zraku slabih 400 m nad vznožjem stene. Dolg trenutek tišine prekine zvok radijske postaje, preko katere dobim nasvet reševalcev naj s pomočjo alpinistične tehnike samoreševanja poskušam razbremeniti eno vrv. S pasu vzamem pomožno vrvico in na eni od statičnih vrvi naredim stopno zanko, v pas si namestim Reverso za pobiranje vrvi, ki bo nastala pri dvigovanju. S fantoma na sidrišču se uskladimo in ob mojem dvigu izvedeta dvig na razbremenjeni vrvi. Zdi se, da tehnika deluje, le premikamo se izredno počasi. Za vsake pol metra pridobljene višine potrošimo ogromno moči, neprestano počivamo. Rob previsa je oddaljen le še kakšnih pet metrov, slišimo se tudi že brez pomoči radijske postaje. Z zadnjimi atomi moči pridelamo že zadnjih nekaj metrov in z reševancem se končno dotakneva skale, preplezava zadnji skok nad preduhoma, nakar se vsi izmučeni sesedemo na polico, kjer je delovišče.

Vrvi pospravimo v manjšo lopo in jih zaščitimo pred padajočim kamenjem - potrebovali jih bomo jutri, ko se bo reševanje nadaljevalo. Zavarujemo tudi vrvno ograjo in se pripravimo za dvig v helikopter SV, ki kmalu pride po nas. Izvedemo dva cikla vitlanja, najprej v helikopter dvignemo plezalca, nato še ostali del reševalne ekipe. V helikopterju se ozrem v Petrove odrgnjene in ožuljene dlani, tudi z Gregom se srečava z očmi, zavemo se, da smo opravili veliko delo. Veseli smo, da je nepoškodovani plezalec po dolgih urah končno na varnem v dolini.

Nedelja, 22.8.2021

Že pred prihodom helikopterja opravimo podroben sestanek, na katerem točno razdelimo naloge in opremo. Zaradi prevoza treh ekip po tri reševalce si ne smemo privoščiti nikakršne napake v logistiki. Pri reševanju se nam pridružijo še izkušeni reševalci GRS Kranjska Gora in GRS Rateče.

Ko je vse dogovorjeno, odletimo. Hitro lociramo ozko poličko, ki se kasneje razširi v udobno gredo, visečo navzdol in posuto s skalnim drobirjem. Helikopter SV žal ne more do razširitve police, zato nas posadka z natančnim manevrom odloži na droben skalni rob, kjer se takoj vpnemo v vrvno ograjo, ki smo jo postavili prejšnji dan. Kristjan in Janez takoj pričneta z delom: preverita celotno vrvno ograjo in začneta z izdelavo sidrišč, sam počakam in skušam pomagati še ostalim reševalcem, ki jih posadka z milimetrsko natančnostjo spušča na izpostavljeno mesto. Kmalu je vseh devet reševalcev pripravljenih za sklepni del reševanja.

V Tržaško smer tokrat spuščamo Grega, izkušenega domačega alpinista in reševalca, ki je omenjeno smer že preplezal, enkrat pa v njej tudi izvajal zahtevno reševanje. Tokrat nam bo pri dvigu v pomoč motorni vitel, ki si ga pri GARS Jesenice sposodita Jure in Peter, oba tudi poklicna gasilca. Grega je hitro pri ponesrečencu, spusti se še nekoliko nižje, kjer je njegov nahrbtnik.

Zatem pričnemo z dviganjem, ki poteka hitro in učinkovito, dokler motorni vitel ne začne pokašljevati, zmanjkalo je goriva. Hitro in usklajeno preidemo na tipizirana sredstva in nadaljujemo z dviganjem. Postopoma ujamemo sinhron ritem, dvigovanje spominja na usklajeno veslanje galjotov. Preko zadnjega skoka se kmalu prikaže Gregova glava. Ponesrečenega namestimo v helikoptersko vrečo in ga s pomočjo preusmeritve spravimo na ozek pomolček, edino primerno mesto za dvig v helikopter.

Kljub temu, da je ekipa sestavljena iz reševalcev treh društev GRZS, delujemo umirjeno in usklajeno. Helikopter kmalu zalebdi nad polico: najprej dvignemo ponesrečenca in kar največ opreme, šele nato sledi dvigovanje in prevoz reševalcev na heliodrom v Mojstrani.

Po reševanju mešanih občutkov obsedimo na varnem travniku: dober občutek ob uspešno izvedenem težkem reševanju kali sočutje in bolečina ob izgubi mladega življenja …