Reševanje v Tržaški smeri 2. del

Še v temi se peš odpravim od doma preko Tamarja na Srednjo Rateško Ponco in v zgodnjem jutru odletim v dolino. Razgledi s te perspektive me vedno znova navdušijo, verjetno prav iz tega razloga ptiči pojejo. Pristanem za domačo hišo, vesel, da je vse potekalo brez težav in da sem pravzaprav zapolnil dan že v zgodnjem jutru. Kljub vsemu pa morajo steči standardni postopki vsakodnevne rutine. Kava, psi, zajtrk, »štacuna« …

Na blagajni lokalne trgovine mi zazvoni telefon: Janez. Verjetno je z biciklom pred hišo, da kakšno rečeva. Ko se oglasim, že v njegovem glasu čutim, da gre nekaj zares in hudo narobe. »Kje pa si?«, vpraša. »V štacun glih kajzarce plačujem. Kva pa je, a s pred bajto?«, nekako upam. »Prid hitr u Mojstrano, mamo hudo nesrečo v Tržašk! Pa čimprej!« Janeza poznam in če on tako pravi, mora biti zelo hudo. Kaj se je zgodilo, niti ne vprašam, zato bo čas v Mojstrani. Karseda hitro odkolesarim do doma, kjer mrzlično nabiram opremo, jo zmečem v avto in oddrvim v Mojstrano. To hitenje me vedno moti, ker z lahkoto kakšen pomemben del opreme ostane doma. Vedno obstaja večna dilema: »Je bolje kakšno stvar pustiti doma, pa imeti lažji »ruzak« ali strpati vse, kar ti pride na misel, a s tem tvegati, da ruzak postane komaj nosljiva kredenca?« Kot v družini je tudi z ruzakom potrebno sklepati kompromise. Vanj naložim opremo, ki se mi zdi pomembna za stensko reševanje in pa opremo za delo s helikopterjem, saj bomo le z njegovo pomočjo hitro prišli v steno in rešili zagato. Manjkati ne sme čutara z vodo. V Mojstrani so na Prodah zbrani mojstranški in krajnskogorski reševalci. Zaradi zahtevnosti intervencije se je načelnik GRS Mojstrana odločil za dodatno pomoč. Zvem tudi, da so v steni že trije reševalci, katere je helikopter odložil v steno z vso potrebno opremo. Tudi nas ostale reševalce naj bi prepeljal v steno, a glej ga zlomka, nesreče se vrstijo ena za drugo, helikopter troši dragoceno gorivo, zato vsake toliko časa odleti na Brnik in tanka gorivo. Nikakor ne more prepeljati dodatnega moštva v steno. Peklenski dan je za in pred dežurno ekipo GRS na Brniku. Občudujem Janeza, ki prejema klice novih in novih intervencij. Uspešno krmari med informacijami in nas zalaga z njimi. Po radijski postaji poslušamo trojico v steni. Reševalec se spušča v steno po nepoškodovanega soplezalca. Nahaja se na sidrišču nekje 70 m pod mestom, kjer je moč s helikopterjem in jeklenico odlagati moštvo in opremo in kjer je prostorna polica za izdelavo prepotrebnih sidrišč. Dvojica na sidrišču opravlja težaško delo, saj morata iz previsne stene dvigniti dvojico 70 m višje. Naše pomoči si ne moreta obetati, saj dodatne nesreče onemogočajo prevoz v steno. Slutimo pa, da je trojica na koncu z močmi. Čas pa neusmiljeno teče. Vsaj vreme je na naši strani, tudi obetov poslabšanja ni na vidiku. Načrte nam lahko prekriža le noč. Ko že kaže, da bomo v steno odleteli ostali reševalci, se zgodita še dve nesreči in sicer izpah rame v Aschennbrenerjevi smeri v Travniku in padec padalca v okolici Krvavca. Kaj vse se je zgrnilo ta dan na gorske reševalce…? Noč se neizbežno bliža. Pade težka odločitev. Helikopter v steni pobere četverico, ki je z nadčloveškimi napori dosegla polico, padlega pa pusti v steni, saj bi bilo ponoči v tako zahtevni smeri, klasično reševanje prenevarno za tako številčno moštvo. Ekipa, ki je delala v steni, si iz helikopterja še enkrat ogleda mesto padca alpinista. Stena, zajeda v njem in dolžina padca ne dopuščata dvomov … Tudi reševalci smo le ljudje, ki morajo kdaj povesti glavo in priznati poraz …

Helikopter na Prodah odloži trojico izmučenih reševalcev in pretresenega soplezalca ter odhiti na reševanje padalca na Krvavcu. Helikopter HNMP medtem pobere še poškodovanega alpinista v Aschenbrennerjevi smeri v Travniku.

Zaide sonce, razidemo se reševalci z dogovorom, da se naslednji dan intervencija nadaljuje ob 8:00. Enak dogovor velja za dežurno helikoptersko ekipo na Brniku.

Že pred osmo sva s sodelavcem na Prodah. Z ekipo kujemo strategijo reševanja, saj nas čaka zahteven prevoz moštva in opreme na polico, od koder bomo na klasičen način reševali ponesrečenca. Kljub imenu: polica, je to pol metrska polička, kamor bo posadka SV z vitlom spustila reševalce in opremo. Izredno zahteven manever za vse sodelujoče, ki mora potekati brez vsakršnih napak. Pri klasični akciji pa je potrebno premisliti, kakšno opremo in način reševanja bomo uporabili in koliko reševalcev bo potrebno za to. Zaradi lažjega dela v steni si v službi sposodim motorni vitel, ki se uporablja za dvig z uporabo vrvi. S tem bo »prišparanga« precej znoja, saj je ponesrečenec približno 130 m pod polico, kjer imamo urejena sidrišča.

Prileti 412 in posadka SV z dežurno ekipo GRS na Brniku. Opravimo še zadnji »bojni posvet«, saj bo zelo pomemben vrstni red vitlanja. K sreči nas je v ekipi pet reševalcev letalcev in si bomo delo razdelili, saj bo ciklusov dviga in spusta po EMV veliko.

Okoli devete ure začnemo. Helikopter vozi v steno po tri reševalce z opremo. Jaz sem določen za zadnjo skupino z vitlom. Čas teče, ko čakamo na Prodah. Srčno upam, da bomo pred popoldnevom zaključili z reševanjem za popoldan so namreč napovedane plohe. Če bo vse teklo kot mora, bomo končali okoli 12. ali 13. ure. Vsaj upam tako.

Kakšno razkošje je helikopter, kot bi mignil smo ob steni, kjer že visim na jeklenici in sem na poti proti polici, kjer je že pisana druščina reševalcev treh postaj zgornjesavske doline in izdeluje sidrišča. Naša skupina je zadnja. Helikopter odleti na nadaljnje dežurstvo na Brnik, mi pa se posvetimo izredno kočljivemu klasičnemu reševanju. Razdelimo naloge, saj teh ni malo. Moštvo na dveh glavnih sidriščih in oprema, izdelava tretjega sidrišče, ki nam bo v pomoč pri prenosu ponesrečenca na polico, kjer je možno vitlanje in pa določitev reševalca, ki bo šel v steno. Grega brez oklevanja sprejme nalogo, ki mu jo nihče na zavida. Koliko srčnih ljudi premore naša služba, kljub vsemu prostovoljna … Včasih ne najdem besed …

Začnemo s spustom. Dve dvesto metrske statike drsita vsaka skozi svojega Maestra in naše roke, Grega drsi za rob, stik z njim bo le še preko radijske postaje. Med spustom nas obvešča, kje se nahaja. »Sm pri ponesrečencu, spuste me še 30 m, da poberem ruzak.« Vreča 200 metrske statične vrvi je že sumljivo prazna, ko le pride odrešujoča »komanda«: »Mam ruzak, začnite z dvigom.« Pripravimo opremo za dvig. Na eni vrvi Maestro, na drugi motorni vitel. Dvig steče brez zapletov. Vitla lepo prede in dviga Grega proti ponesrečencu. Za hip ustavimo in ko Grega pripne ponesrečenca, nadaljujemo z dvigom. Za vitel tudi z dvema na vrvi ni težav, a po 50 m začne pokašljevati in odpove sodelovanje. Goriva ni več. Po začetnem razočaranju ni časa za objokovanje. Z Matevžem vpneva Maestra namesto vitle in nadaljujemo z dvigom. Kar precej energije je potrebno, da dvigujemo dve osebi. Predvsem je pomembna usklajenost moštva na obeh sidriščih. Če oba sidrišča vlečeta složno, je »matranja« precej manj. Kljub temu, da smo iz različnih postaj GRS, nam gre dobro od rok, če ne celo odlično. Med dvigom si vzamemo še dve krajši pavzi in kaj kmalu zagledamo Grega pod našo polico. Veseli smo, da smo dvig opravili relativno hitro, brez zapletov (razen goriva) in poškodb. Na polici in v sami smeri smo se namreč bali padajočega kamenja. Nad polico, kjer smo izvajali manevre klasičnega reševanja, je kar zajeten del stene, po kateri potekajo še nekatere smeri. Naveze nad nami bi lahko ne vedoč prožile kamnje na to polico, kar bi bilo lahko usodno, saj so imeli kamni na razpolago več potencialnih tarč. Na polici in v steni nas je bilo, s ponesrečencem vred, deset. Grega in ponesrečenec sta na polici. Ponesrečencu ni bilo pomoči, tudi reševanje dan prej ne bi spremenilo dejstva. Poškodbe so bile prehude. Težko je opisati občutke, ko zreš s tiste police, ki je ponesrečeni ni nikoli dosegel, v lepoto vršacev, ki te obdajajo in v kruto realnost trenutka …Trenutek, ki nikogar od nas ne pusti ravnodušnega … Ponesrečenca položimo v helikoptersko vrečo in ga dvignemo na poličko, kjer je helikopter odlagal moštvo. Sledi še klic v dolino, da smo pripravljeni za odhod v dolino.

Helikopter s posadko vredno zlata, prileti z Brnika v dvajsetih minutah. Ponesrečeni še zadnjič zapusti kraljestvo, ki je vsem nam tako ljubo in odide v dolino. Pospravimo opremo in v mnogih ciklih vitlanja, ki jih niti ne štejem več, zapustimo Steno. Prav taka je kot zjutraj, nič je ni spremenilo. Je pa ta dan spremenila marsikatero dušo, nas povezala v brezhibno delujočo ekipo in me navdala s ponosom, da sem bil lahko del teh srčnih mož. Vsi skupaj smo bili na Prodah ob 14:00 pred temo in dežjem.