Za nami je lepa sobota, ki sem jo kot arborist preživel v krošnji drevesa in na daleč opazoval lepe, zasnežene gore. Razmišljal, kam bi se odpravil naslednji dan, da dam malo glavo na »off«. Zaključim z delom, pridem domov, hitro pod tuš in nekaj pojest, ker me naprej še čakajo opravki. A ravno, ko se začnem oblačit, začne piskati pozivnik, preberem - reševanje 4 planincev Mala Zelnarica ... Nič, grem …
Za skuhat čaj ni časa, samo nalijem toplo vodo v termovko in letim v avto. Ura pol petih, nekaj dneva je še, bo še možnost za helikopter, a bo prišel ali ne bo, se v moji glavi podi vprašanje, ko drvim na zborno mesto v Staro Fužino. Ko prispem je nekaj kolegov že zbranih, da še potrdim moje vprašanje iz prejšnjih misli, še iz avta vprašam, »a gremo grvn« in odgovor je – ja!
Iz avta vzamem cepin, dereze in vso potrebno zimsko opremo. Hitro si povemo informacije in zvemo, da je en fant zdrsnil po pobočju, a je nepoškodovan, trije so pa ostali pod vrhom. Naložimo opremo v avto in odhitimo.
Razmere in naš neuničljivi avtomobil nam omogočajo, da se nas 6 reševalcev pripelje do Dednega polja in nam skrajša eno uro hoje. Oprtamo si nahrbtnike, prižgemo luči in hitro pot pod noge v Dolino za Kopico. Kar v enem glasu si rečemo: »madona se je pa ohladilo«. Ja, zima je že “kle”. Po nekaj minutah hoje smo že na snegu. Metre si krajšamo vsak s svojimi mislimi, a kmalu v daljavi zagledamo 2 lučki, to so oni. Preseneti nas, kako sta lahko tako narazen ena od druge. Hitro nadaljujemo, teren je vedno strmejši in sneg vedno trši. Ustavimo se in damo na noge dereze in v roko cepin. Dva reševalca gresta v smeri desne lučke, ostali pa gremo proti vrhu, kjer je druga lučka svetila. Zagrizemo v strmino in vidimo, da je snežna podlaga vsake nekaj metrov zelo različna. Od trde, ledene skorje, do zametov in še bi lahko našteval … Nekaj metrov pod vrhom vidimo sled, kjer je enega fanta spodneslo in se je odpeljal več kot 100 metrov po pobočju. Reševalca nam sporočita, da sta pri njemu in da je z njim vse v redu in ima le nekaj prask. Z njim en reševalec kar prične s sestopom proti Dednem polju. Kakšno srečo je imel, da ni zadel ob kakšno skalo in bi se zgodba lahko končala popolnoma drugače … Nato tudi mi pridemo do ostalih treh fantov. Vsi so bili tujci, še študentje. Premraženi, a veseli, ko so videli nas. Povedo nam, da so šli čez Komarčo, do Sedmerih jezer nato čez Štapce in pod Tičaricami po prečni poti in nato po grebenu do Male Zelnarice. Na grebenih je bilo manj snega ali pa skoraj nič in so se počutili varneje. Cilj jim je bil bivak na Prehodavcih, a od tu je pot vedno bolj zahtevna, z nevarnimi prečkami. Za te razmere niso bili pripravljeni in to je bilo za njih časovno prevelik zalogaj.
Naredimo plan, kako bomo sestopili, vzamemo vrvi, jih navežemo. Začnemo sestopati. Glede na pogoje se odločimo, da z nogami in cepinom naredimo vsaj stopnice, da bodo lahko fantje bolj sigurno stopali. Nekaj stopinj pod ničlo je, a meni je vroče in kaplja izpod čela, ko sem čim hitreje utrjeval pot, seveda me kasneje zaradi tega kar hitro zazebe. V tem času se nam približujejo tudi ostali reševalci, ki so štartali peš, nižje iz Planine Blato. V smeri našega vzpona tudi oni razbijajo zgornjo poledenelo plast in nadelujejo stopinje. Ko se srečamo, nam odleže, sedaj bo lažje sestopiti. Varno nadaljujemo do vznožja Zelnaric, potem pa v hitrejšem tempu proti planini Dedno polje, kjer nas v Odarčkovem stanu pričakajo z vročim čajem. Utrujeni, toda zadovoljni, se sredi noči odpeljemo pogret k svojim najdražjim, mogoče pa le k kmečki peči, “haha”. Fantje so se nam neštetokrat zahvalili, kar te kar pogreje pri srcu in veš, da si opravil nekaj dobrega in je ves trud poplačan. Pravilno, da so nas poklicali in tokrat so imeli veliko srečo, da se je na koncu razpletlo tako, kot se je …
Zavedajmo se, da so v gorah že nekaj časa zimske razmere. Tega ne smemo podceniti in se je potrebno ustrezno pripraviti in opremiti, če pa vidimo, da ne bomo zmogli pa obrnimo nazaj.
Srečno! Gorski reševalec pripravnik Rok Kozjek Mencinger, GRS Bohinj
Biti v gorah pozimi je vsekakor posebno doživetje. Terenske in vremenske razmere pa od obiskovalcev zahtevajo precej več naporov, predvsem pa znanja uporabe različnih tehnik gibanja in za to potrebne opreme. Zdaj je v gorah že zima, led, sneg, strnjena snežna odeja se pojavi v različnih nadmorskih višinah, odvisno od reliefa, strani neba in mikroklimatskih razmer.
Fantje – tuji študentje, po njihovi pripovedi, so informacije o točno tej turi, ki so jo želeli opraviti, pridobili od osebe, ki je pot prehodil teden dni pred njimi. Takrat so snežne razmere dovoljevale, relativno »varen« korak, bil je nov nepredelan sneg. V vmesnem času so se razmere bistveno spremenile. Na snežno odejo in spremembe v njej je vplivalo več dejavnikov: veter, nov sneg, dež, babje pšeno, sonce. Nastale so klože, zastrugi, zameti, predirajoč skorjast sneg, ledene ploskve.
»Reševani« so bili dobro fizično pripravljeni, imeli solidno zaščitno opremo (oblačila), tudi spalne vreče, saj so imeli namen prespati v bivaku. Niso imeli znanja o zimskih razmerah, nevarnostih v gorah, niso imeli s seboj potrebne zimske opreme, derez, cepina …, le »ketnce«. Imeli so telefonski signal in zvezo do zdrselega, ki se je na srečo lahko odzval klicu, lahko so poklicali 112.
Zimske ture skrbno načrtujte, ne zanašajte se na spletne objave in lepe slike. Pridobite sveže podatke o snežnih razmerah, ki jih objavlja ARSO, bodite pozorni na »zgodovino« vremena – novo sneženje, veter, odjuga, na točno določenih območjih. O nič kolikokrat prežvečenih temah, iskanju informacij v zato usposobljenih agencijah, planinskih društvih ali najemanju vodnikov na tem mestu ne bi izgubljal besed.
Robert Klančar, inštruktor GRS Bohinj
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
