Zapis reševanja iz leta 1980 - Triglavska severna stena

“Tistega dne” ✒️ Milan Šenk

V soboto zvečer leta 1980 sva se z Lukom s “katrco” pripeljala v Vrata, dobro razpoložena in z mislimi na Triglavsko severno steno. Ne preveč obetavno jutro naju usmeri v Bavarsko smer - to bova zmogla tja do 12. ure in se še v lepem vremenu vrnila domov.

Plezava hitro, dobro nama gre. Nebo se počasi oblači, a bo zdržalo. Skala postane precej krušljiva, sva malo iz smeri. Varujem pod manjšim previsom, ki zapira pogled navzgor. Luka pleza po desni in izgine proti levi. Malo se premaknem od stene, ko zaslišim krik. “Skala!” Samodejno pogledam navzgor. Prepozno. Skala oplazi čelado, raztrga nahrbtnik in udari po spodnjem delu hrbta. Vrže me v steno, obležim in izgubim zavest. Koliko časa, ne vem. Ura je 10.30, ko počasi pridem k sebi. Lukove roke se “plazijo” po meni. Spodnji del hrbta imam v mravljincih in hudih bolečinah. Za trenutek se mi ustavi misel … Aha, še sem tukaj. Prste na nogah lahko premaknem. Luka nekaj vpraša. “Vse boli, kot da sem ves razklan!” Pokrije me z zaščitno folijo proti ohlajanju, ponudi čaj in neka zdravila proti bolečinam. Nič ne primejo. Začne klicati. “Na pomoč!” odmeva daleč naokrog. Po daljšem času nekdo na planinski poti sliši klice. Nekaj časa vpijeta drug na drugega. “Kaj? Nesreča? Kaj?” “Ja, nesreča se je zgodila!” “Bom povedal spodaj v domu.” In izgine.

Luka nemočno sedi ob meni in me vsakih nekaj trenutkov pokliče po imenu: “Milan.” “Ja.” S tiščanjem rok pod spodnji del hrbta, mi lajša bolečine. Sem povsem izklopljen, izgubljen, brez vprašanj, nemočen …

Slišiva helikopter in po večurnem čakanju pripleza prvi reševalec. Ne vem, kaj je vprašal, kaj je Luka povedal. Kmalu jih je več. Nikogar ne poznam. Prihaja tema in z njo poslabšanje vremena. Previdno me premaknejo v gorska nosila in začnejo s transportom. Čutim vsak premik, ropotanje kamenja po zaščiti za glavo, težke kaplje dežja, grmenje z bliskanjem … Padajoče kamenje, ki ga proži vrv, grozi reševalcu na nosilih in meni v njih. Z glasnim vpitjem si daje moč, upajoč, da bo kamenje letelo mimo. Spuščanje, prenašanje … je hitro, tekoče, v dežju in siju svetilk. Večkrat me vprašajo: “Kako si?” Nič ne odgovorim.

Zjutraj smo prišli iz stene. Od nekje se prikaže doktor Robič. ”Fant, zdaj ti bo pa odleglo,” reče prepričljivo. In res, potonim v prijetno dremanje vse do Jesenic, ko spet začne neznosno boleti. Na meji zavesti me vozijo na različne preglede, na koncu pristanem v postelji s podloženimi deskami pod “modroci”.

Zaradi močne notranje krvavitve so mi po treh dneh nastavili kanal s tremi enotami sveže krvi in vse, kar spada zraven. Vsak dan dobim močna zdravila proti bolečinam. Deset dni sem oskrbovan v postelji, enajsti dan so me dvignili v sedeči položaj – za minuto, dve. Po trinajstih dneh sem lahko stopil na noge in naredil nekaj korakov, dovolj, da so me odpustili domov. Pol leta sem bil na bolniški, nato pa sem se vrnil v službo za polni delovni čas.

Ostaja trd križ, ukrivljena hrbtenica in temu primerno gibanje z občasnimi bolečinami, na katere sem se privadil. Danes s protibolečinskimi pripomočki še vedno “stisnem” kakšen vzpon ali celo tekmo.

Ostal sem živ in sem večni dolžnik svojim rešiteljem – gorskim reševalcem in še komu. Hvala!

To so vrhunski alpinisti, možje, ki vedo, kaj delajo! Razmere in noč jih niso ustavile, pa bi jih lahko. Da to zmoreš, je treba garati vsak dan, v vseh razmerah, se učiti, tekmovati, se odpovedovati … Stopili so na oder za zmagovalce!

Tudi zaradi te nesreče sem postal eden izmed njih - kot prijatelj, reševalec. Nikdar nismo govorili o moji nesreči; vsi čutimo notranje zadovoljstvo, moč, znanje in pogum.

V moj svet je vstopil gorski reševalec, ki živi v meni! Vesel sem, da sem zmogel preplezati številne smeri, preteči kilometre gor in dol, tekmovati pozimi in poleti, v vseh razmerah, ter sodelovati v številnih reševalnih akcijah.

… Življenje pa teče naprej …

Opomba:

*Luka se je leta 1997 smrtno ponesrečil na Okrešlju.

*Bavarsko smer sem leta 2014 ponovil s svojim sinom.

“Klic na pomoč” ✒️ Janez Brojan

Smo na pikniku za domačo hišo, ko zazvoni telefon. Iz Aljaževega doma sporočajo: »Visoko v triglavski steni se je pripetila huda nesreča.» Nemudoma pošljem ženo in hčerko h kolegom z obvestilom o nesreči. Nekaj jih obvestim tudi gam. Stalno službo UJV (Uprava javne varnosti) prosim, naj pridejo na pomoč s helikopterjem. Oziram se v nebo in kar ne morem verjeti, da se vreme tako hitro slabša.

V pol ure smo z vso reševalno opremo nared za odhod. Ko s kombijem prispemo do Aljaževega doma, prileti tudi helikopter. Vreme se nenehno slabša. Stena je že ovita v debel meglen plašč. Pilot Andrej se ji z raznimi manevri hoče približati, a ga zaradi goste megle vsakič odbije. Direktno v steno ne more, tudi na ledenik ne, zato nas prepelje v dolino Kota na Pekel. Ko pripelje zadnje reševalce, dolino za njim ovije gosta megla in ga prisili k pristanku. Po daljšem času se s skrajnim naporom tik nad skalami prebije do Staničeve koče, pred katero je narejen heliodrom.

Reševalci, oprtani s težko reševalno opremo, nadaljujemo preko ledenika k robu stene. V gosti megli nas rešuje le dobro poznavanje terena in kaj hitro smo nad Zimmer-Johanovim izstopom. Sidrišče je pripravljeno in že se drug za drugim spuščamo po vrvi preko gornjega previsa. Naprej v steno plezamo kar prosto. Ko pridem na Zlatorogovo polico, tu že čakajo štirje fantje na navodila, kajti priplezali so kot jurišna naveza neposredno iz doline.

Ponesrečeni je kakih osemdeset metrov više v Igli Dolge nemške smeri. Ura je pol sedmih. Temni se. Začele so padati tudi prve kaplje dežja. Močan veter in težki sivo-črni oblaki opozarjajo na bližajoče se neurje. Razporedim reševalce: Dorčija zadolžim za pripravo in spust ponesrečenca. Klavdija in Toneta pošljem napet vrvi v prečko Wagnerjeve grape.

V Aljaževem domu čakata navodila Franci in Stanko. Dogovarjamo se preko prenosnih radijskih sprejemnikov. V steno bo treba nujno prinesti čaj za ponesrečenca in vložke za baterijo.

Ob sedmih Dorčijeva skupina začne s spustom ponesrečenca na polico. Do nas prispe že v trdi temi. Le-to včasih prekinejo močni bliski. Skoraj hkrati pa se zasliši zamolkel odmev grmenja od sosednjih vrhov. Močno dežuje. Noč in gosta megla nam otežujeta že tako težko delo. Vajeti gorskih nosil z Dorčijem zamenjava. Mihova skupina me s ponesrečenim spušča naprej v grapo nad Gradom. Dorčijeva skupina začne s pospravljanjem prvega sidrišča. Potem se nam bo pridružila. Ker je teren v grapi nekoliko lažji, naju spuščajo raztežaj za raztežajem kar na rokah. Končno prispemo na dno grape. Od tod bomo prečili ozko polico, ki sta jo z vrvmi opremila Klavdij in Tone.

Po radijski zvezi se oglasi Dorči. Pove da so gornji del vrvi in sidrišče pospravili, da pa zaradi teme in goste megle ne najdejo prehoda v grapo, v kateri se nahajamo mi in so zato prisiljeni počakati, da se megla nekoliko dvigne. Čakanje ne pride v poštev, kajti vsaka roka je v stenski akciji še kako potrebna. S pogledom preletim premočene obraze fantov okrog sebe. Ker od vseh najbolje poznam ta del stene, se takoj odločim, da se sam vrnem k njim, ostali pa bodo medtem prenesli ponesrečenca preko prečke. Klavdij in Nejč prevzameta ponesrečenca, drugi varujejo.

Ko prispem do zgornje skupine, se skupaj spustimo do prečnice, kjer že pospravljajo vrvi. Dež še vedno curkoma lije. Vsi smo premočeni do kože, pa se za to sploh ne zmenimo. Ponesrečenca položimo pod manjšo skalno vesino, da bi ga lahko zavarovali pred močnim neurjem. Poskušamo mu ogreti premrle ude. V steni buči voda, ki se v potokih zliva po skalah. Ura je že polnoč. Francija in Stanka po radijski zvezi sproti obveščamo o poteku reševanja. Sporočita nam, da so pred dobro uro iz doline odšli štirje fantje iz Tržiča in da prinašajo čaj in vložke za baterije. Ob svitu bodo v steno prišli še trije z doktorjem Robičem.

Ura je ena, dež je nekoliko ponehal. Z reševanjem nadaljujemo preko široke police proti Slovenski smeri. Čelne svetilke dajejo še komaj nekaj svetlobe, pa saj se fantje z novimi vložki približujejo. Na vrhu Bučarjevega kamina se res snidemo. Zamenjamo vložke, posrkamo nekaj vročega čaja in že naju s ponesrečenim spuščajo skozi kamin. Dež je čisto prenehal. Na dnu kamina ponesrečenca in sebe zaščitim pred padajočim kamenjem, takoj zatem pa se fantje ob vrvi spuste do naju. Lubi in Stane začneta podirati sidrišče in pobirati vrvi. Spust za spustom nadaljujemo preko Belih plati. V grapi pod platmi imamo krajši postanek, da ponesrečenca nekoliko ogrejemo. Za nosila poprime Nande. Mi ga s ponesrečenim spustimo sto metrov niže v grapo, kjer je stena bolj položna. Nadaljujemo proti vstopnemu kaminu.

Ura je šest. Dani se. Zadnji spust s ponesrečenim opravi Dorči. Pod steno nas čaka dr. Robič. Takoj začne s pregledovanjem ponesrečenca, mi pa se še enkrat zazremo v črne oblake, še vedno obdajajoče steno, iz katere smo pravkar rešili človeško življenje. Zato kljub temu, da smo močno utrujeni, stopamo vedri korak za korakom čez Prag proti Aljaževemu domu. Za vse nas je bila to ena najtežjih akcij doslej. Mene pa je kot vodjo obogatila z novimi izkušnjami.

_________________________________________________________________________________________________________________________

Reševanje ponesrečenega Milana Šenka je potekalo 16. in 17. 8. 1980. V akciji so sodelovali: Jernej Brežan, Janez Brojan ml.. Stanko in Izidor Kofler, Franci Lakota, Jože Martinjak, Tone Urbas, Klavdij Mlekuž, Justin Nemaček, Angel Ozebek, Miha Smolej, Stane Šmid, Nande Kern, Ivo Skumavc, Andrej Kolenc, doktor Andrej Robič, pilot Andrej Andolšek in štirje tržiški alpinisti.

40 let GRS postaje Mojstrana, 1986, str. 21-23